Romanje semiških pritrkovalcev na Koroško

pripravil: Klemen Konda, pritrkovalec iz Semiča

Tudi letos smo se semiški pritrkovalci konec julija odpravili na tridnevno romanje. V ponedeljek 27. julija smo se zgodaj zjutraj odpravili na pot proti Koroški. Najprej smo se ustavili pri nekdaj največji Marijini romarski poti v Sloveniji, pri Mariji Zvezdi v Novi Štifti pri Gornjem Gradu, kjer stoji čudovita neorenesančna cerkev  Marije zvezde, ki je bila leta 1854 posvečena s strani škofa Antona Martina Slomška. Prvotna cerkev, ki je pogorela leta 1850 je bila od sedanje še večja, triladijska. Imela naj bi kar 11 oltarjev.  Sedanja jih ima »samo« pet. Tamkajšnji župnik g. Lojze nam je prijazno razložil zgodovino cerkve in romarskih shodov na tem kraju. Glavni romarski shod je na Veliki Šmaren, vendar pa ljudje prihajajo k Mariji tudi ob drugih priložnostih. Presenetljiva je številka, koliko ljudi se je včasih zbralo na tem mestu še posebej za Veliki Šmaren pa tudi za polnočnico. Glede na to, da smo pritrkovalci, smo šli tudi v zvonik oz. kar v dva, kjer smo pritrkavali Mariji v čast in zahvalo.

Počasi smo se morali poslovi od g. župnika, ker smo morali naprej.  Pot smo nadaljevali proti največji slovenski baročni katedrali v Gornji Grad. Pred katedralo Sv. Mohorja in Fortunata nas je prijazno sprejel tamkajšnji župnik g. Ivan Šumljak, ki nam je predstavil zgodovino  dogodkov na tem mestu, vse od prihoda Benediktincev, ki so na tem mestu zgradili samostan, do prihoda v upravo ljubljanske nadškofije in nato gradnje te veličastne katedrale v času ljubljanskega knezoškofa Ernesta Amadeja Tomaža Attemsa. Katedrala po prostornini velja za največjo cerkev v Sloveniji. V notranjosti jo krasijo čudovite oltarne slike avstrijskega slikarja Johanna Martina Schmidta, bolj znanega pod imenom Kremser-Schmidt, katere dajo cerkvi poseben pečat. Slika z glavnega oltarja pa je delo znanega slikarja Leopolda Layerja, ki se je v zgodovino zapisal s podobo Brezjanske Marije Pomagaj.  V cerkvi so tudi poslikane kulise Božjega groba,  delo Tomaža Fantonija in Jakoba Brolla. Lahko bi rekli, da  je ravno tu začetek gledališča na Slovenskem, saj so na tem mestu že v 15. stol. uprizarjali velikonočni pasijon,  veliko pred znanim škofjeloškim. Ogledali smo tudi vrt za cerkvijo ki je zasajen na zasnovi vrtov Benediktinskih samostanov. Na njem smo videli kar nekaj zanimivih rastlin, srečali pa smo tudi divje čebele. Seveda smo šli tudi v zvonik, kjer imajo štiri nove Bachertove zvonove. Uliti so bili leta 2017 v Karlsruhu. Uglašeni pa so v mol-dur motivu oz. H°-d´-fis´-a´.  Iz njih smo izvabili najlepši glas. Prijazno smo se zahvalili g. Ivanu za prijaznost in gostoljubje, ter se poslovili od Gornjega Grada.

Sledil je ogled nekdaj Evropsko najbolj znane romarske cerkve Sv. Frančiška Ksaverija  v Radmirju v Zgornji Savinjski Dolini. Pred župniščem nas je prijazno sprejel tamkajšnji župnik g. Lojze. Skupaj smo stopili v cerkev in si jo ogledali. Najlepši je seveda glavni oltar z marmornatim  kipom Sv. Frančiška Ksaverija, ki delo Francesca Rottmana, ter znamenita Reinwaldova slika Sv. Frančiška, ki umira na otoku Sancian. Prečudovit je tudi pozlačen tabernakelj, delo pariških zlatarjev. Ogledali smo si tudi zakladnico mašnih plaščev, ki so jih darovali številni evropski pomembneži 18. stoletja. Med njimi je tudi rumen mašni plašč, ki ga je leta 1750 cerkvi podarila Marija Terezija in velja za njeno lastnoročno delo. Narejen je iz njene poročne obleke iz rumene svile,  saj je rumena barva Habsburžanov. Poslovili smo se od g. župnika z zahvalo, da si je vzel čas za predstavitev vsega omenjenega. Iz Radmirja smo se odpeljali do Solčave, kjer smo imeli kratek postanek.

Pot smo nadaljevali po panoramski razgledni cesto, čez Podolševo. Od tam je bil čudovit razgled na okoliške gore Kamniško savinskih alp s pogledom iz severne strani. Preko hriba smo se spustili  v Črno na Koroškem, si ogledali zanimivosti v centru kraja, nato pa smo pot nadaljevali v Šentanel, kjer nas je čakala večerja in prenočitev na prijetni turistični kmetiji Ploder.

Drugi dan zjutraj smo se odpravili proti Avstriji. Pot nas je vodila  skozi mejni prehod Holmec do Pliberka. Takoj čez mejo pa je ob železnici lepo viden prireditveni prostor in obeležje, kjer se vsako leto zbirajo Hrvati pri spominski Sveti maši. Tu so Britanci maja 1945 postavili verigo tankov in niso pustili hrvaškim beguncem na Koroško. Pri Pliberški železniški postaji nas je počakala vodička ga. Ivanka Kronawetter, ki nas je spremljala celi dan in nam podrobno in zanimivo predstavila in razložila mnoga zgodovinska dogajanja, ki so bolj ali manj povezana s slovenstvom in Slovenci na Avstrijskem Koroškem. Pokazala nam je  Dolinčice, kraj kjer je bil rojen škof dr. Gregorij Rožman. Ustavili pa smo se v Šmihelu, kjer je v župnijski cerkvi Sv. Mihaela spominsko obeležje, ki spominja, da je to rojstna župnija škofa Rožmana. Zanimiva je tudi mrliška vežica nad cerkvijo, ki jo je oblikoval in umetniško uredil  avstrijski umetnik slovenskega rodu Valentin Oman.

Na hribu nad Šmihelom pa je cerkev Sv. Katarine, ki jo je kot zadnjo na Koroškem leta 1858 posvetil škof Anton Martin Slomšek, preden se  je preselil v Maribor.  Med  potjo proti Dobrli vasi smo imeli lep pogled na Hemino goro, na kateri stoji cerkev, ob njej pa so pozno rimske in zgodnje krščanske  izkopanine. Tlorisi petih cerkva prvih kristjanov. Po navadi so cerkve gradili na mestih, kjer so že prej stala poganska svetišča, tako je bilo tudi na Hemini gori, kjer je nekoč stalo plemensko svetišče. Zaradi rimske boginje June (Junone) se je hrib imenoval Juno, ravnina pod njim pa Podjuna, kakor se imenuje še danes. V Dobrli vasi smo se ustavili pri nekdanjem Jezuitskem, še prej Avguštinskem samostanu. Na samostanskem dvorišču se vsako leto odvijajo gledališke predstave. Notranjost farne cerkve pa je zelo zanimiva, saj ima med ladjo in prezbiterijem izjemno veliko stopnic, to pa zaradi tega, ker je pod prezbiterijem kripta. Zanimivo je, da zvonik ni prizidan cerkvi, ampak stoji samostojno ob njej. To je edini takšen primer v Podjuni. V Sloveniji je več takih primerov, saj je bil to gradbeni varnostni predpis, ki je veljal v oglejskem  patriarhatu, ki je segal severno samo do Drave, z nekaj izjemami severneje. Skoraj vse ostale  župnije nad Dravo pa so pripadale Salzburški nadškofiji.

Pot smo nadaljevali mimo Klopinjskega jezera, skozi Škocjan, mimo Tinj proti Celovcu. Ustavili smo se severno od celovškega letališča, pri gradu Krastowitz. Grad nosi ime po eni izmed rodbin, ki ga je imela v lasti. Zanimala nas je grajska kapela Sv. Ulrika na griču, ker je ob njej spominsko obeležje Kočevarjev. Na tem mestu se od leta 1963 srečujejo Kočevarji  iz celega sveta, pridejo iz Nemčije, Amerike in celo iz Avstralije.

Pot smo nadaljevali do Gospe Svete, kjer smo si ogledali cerkev, ki ima še danes status stolnice, čeprav tam škofije že davno ni več.  Na zunanjih stenah so vzidani še stari ohranjeni poganski nagrobniki. Cerkev je čudovita pozno gotska zgradba iz 15. stoletja. Skriva pa veliko zanimivih umetnin, kakršnih v Sloveniji skoraj ne najdemo. Med njimi so poznogotski krilni oltarji,  postni prt, ki ga  na Koroškem uporabljajo za prekrivanje oltarja v postnem času. Zunaj cerkve pa stoji zanimiv pokopališki svetilnik, ker je okoli cerkve nekoč stalo pokopališče. Ohranjena je še stara romanska kostnica, v kateri so spodaj hranili kosti iz prekopanih grobov, zgoraj pa je bila kapela. Ker je osmerokotna obstaja verjetnost, da je  vsaj v začetku služila kot krstilnica. V času gotike so jo obzidali z dvonadstropnim arkadnim hodnikom. Cerkev ima dva zvonika, kot se za stolnico tudi spodobi. V obeh  visi skupaj kar šest zvonov. Nad prezbiterijem pa je še stolpič z navčkom.  Največji zvon nosi ime Maria Sallerin in velja za najtežji zvon na Avstrijskem Koroškem. Tehta kar 6608 kg, poje pa v tonu Fis°. Leta 1687 ga je v Celovcu ulil Mathias Landsmann.  Na stropu srednje ladje smo videli čudovit Kristusov rodovnik iz leta 1490. V stranski kapeli, posvečeni škofu Sv. Modestu pa oltar Sv. Križa, ki je bil dar Barbare Sachs. Pred njim stoji rimski sarkofag z relikvijami škofa Sv. Modesta, ki je bil prvi škof novoustanovljene škofije pri Gospe Sveti. Zelo lep je glavni lesen baročni oltar z gotskim kipom Marije z Jezusom. Na desni strani pa je zelo znana upodobitev Jezusa, ki rešuje utapljajočega se Petra. Freska je delo domačega slikarja Herberta Böckla, ki je deloval po celi Avstriji. Slikar je Petra na freski upodobil z obrazom Lenina, zato je bila freska dolga leta zakrita.

Iz Gospe Svete smo se odpravili na Gosposvetsko polje, do vojvodskega prestola. Prestol je imel nekoč pomembno vlogo, pri tretjem delu obreda ustoličevanja koroških vojvod. Služil pa ni le pri ustoličevanju. Na njem je vojvoda delil milosti, potrjeval pravice in razsojal pri raznih sporih.  Sestavljen je iz kamnitih plošč iz razvalin bližnjega  rimskega mesta  Virunum. Prestol je narejen tako, da ima sedalo na dveh straneh. Eno obrnjeno proti vzhodu in drugo proti zahodu. Tisti na vzhodni strani je bil rezerviran samo za vojvodo, na drugo stran pa je lahko sedel palatinski grof.

Pot smo nadaljevali na Plešivec, kjer stoji grajsko poslopje, nekdaj  najpomembnejša Koroško trdnjava, kasneje pa samostan Olivetancev. Sedaj pa na gradu deluje gimnazija. Olivetanci so na mestu grajske dvorane sezidali čudovito neoromansko cerkev. Cerkev krasijo  freske delo znanega umetnika slovenskega rodu Valentina Omana, zelo lep in na svoj način zanimiv pa je poslikan glavni krilni oltar. V cerkvi je tudi nekaj čudovitih, zelo natančno narejenih mozaikov in slike Piranskega križevega pota. Po ogledu cerkve in gradu smo pot nadaljevali proti Krnskem gradu. Peljali smo se skozi Zagrad, kjer so nekoč celovške Uršulinke imele kmetijo. Maja 1945, ko je bilo očitno, da bodo na Slovenskem zavladali revolucionarji, so se ljubljanski bogoslovci šestega letnika, ki so bili tik pred mašniškim posvečenjem pridružili množici beguncev in odšli na Koroško v upanju, da se bodo kmalu vrnili. Z vrnitvijo so morali počakati ne pa z mašniškim posvečenjem. Sarajevski nadškof Šarič jih je v začetku junija 1945, v kapeli Sv. Jožefa pri Uršulinkah v Zagradu  posvetil v duhovnike. To so bili Avguštin Pibernik, ki je mlad zbolel in umrl na vzhodnem Tirolskem, Jože Erman, kasneje kaplan v Šmartnem pri Kamniku in župnik v Cerkljah ob Krki  ter Jože Kvas, ki je čez tri dni  v Vetrinju daroval novo mašo. Kasneje se je vrnil  v Slovenijo in štiri leta kot kaplan služboval tudi v naši župniji v Semiču, kasneje pa postal ljubljanski pomožni škof. Na Krnskem gradu pa gradu že dolgo ni več, ohranjena je samo še predromanska cerkev Sv. Petra in Pavla, ki je prvič omenjena že v 10. stoletju. Do danes pa je bila  že večkrat prezidana. Zelo zanimivo je, da ob njej stoji še gotska kapela Sv. Ane iz 14. stoletja, ki je s cerkvijo povezana s  prehodom. Zelo zanimiva je malta, ki so jo uporabljali za zidavo, saj je rdeče barve. Verjetno  so v njo  mešali volovsko kri, da bi pregnali hude duhove. Na Krnskem gradu, je vse do leta 1862 stal temeljni simbol Karantanije, Knežji kamen. Danes ga ne tem mestu ni, ker je shranjen v dvorani grbov v celovški deželni hiši. Risba Marka Perharta nam pokaže na katerem mestu je nekoč stal.

Pot smo nadaljevali v Celovec. Ogled mesta smo začeli pred mestnim gledališčem. Na nekdanjem severno-zahodnem vogalu mestnega obzidja stoji dvorec, danes  Stadthaus z dvorano za poroke.  Sezidati ga je dal Jožef Ignacij Kleinmayr, ki je bil najbolj pomemben publicist Koroške in Kranjske. Pred deželnem sodiščem smo videli  spomenik, ki spominja na žrtve nacizma. Na smrt obsojene Koroške Slovence, med njimi 13 selskih žrtev, ki so bili tu obsojeni in na Dunaju obglavljeni. Na Starem Trgu pa je  dvorec križniškega reda, saj so imeli vsi člani deželnega dvora svojo palačo, svoj dvorec v mestu, kjer so stanovali, ko so prišli k sejam v glavno mesto. Videli smo staro kužno znamenje Sv. Trojice in celovški grad, v katerem je imela svoj sedež tajna policija gestapo. Sledil je ogled celovške stolnice Sv. Petra in Pavla, ki je bila zgrajena kot protestantska cerkev s hospicem. Nato je bil na tem mestu Jezuitski samostan, v času Napoleona pa vojašnica in konjušnica. Cerkev je za stolnico izbral škof Salm, ki je bil (kakor vsi škofje) lastnik pivovarne. Njegov grb z dvema ribama še danes krasi vsako steklenico »Hirter Bier«.  V stolnici so prav posebni stranski oltarji, saj so narejeni iz marmorja, kar je na Koroškem velika posebnost. V Sloveniji imamo kar nekaj takih oltarjev, zelo veliko na Primorskem. Lahko omenim še, da so delo slovenskega kiparja in kamnoseka Misleja. Spominska plošča v cerkvi nas spominja, da je bil tu v duhovnika posvečen blaženi škof Anton M. Slomšek. Tu je bil posvečen tudi ljubljanski škof Gregorij Rožman vendar obeležja (še) ni. Obiskali smo še Mohorjevo družbo v Celovcu, kjer je na dvorišču mozaik ustoličenja na knežjem kamnu. Pri vhodu smo si ogledali še Omanov spomenik žrtvam nacizma. Na Benediktinskem trgu, kjer je vsak delovni dan sejem smo videli kamnit kip ribiča z letnico 1606.  Na novem trgu pred občino pa stoji znameniti kip zmaj in Herkules, malo stran pa še kip vladarice Marije Terezije. Odšli smo do deželnega dvora, kjer smo v dvorani grbov videli originalni  knežji kamen. Na hodniku pred dvorano se vrstijo številne spominske plošče na žrtve med člani deželnega zbora. Med zadnjimi je bil duhovnik Vinko Poljanec, župnik v Škocjanu ob Klopinjskem jezeru. Poljanec je bil prva žrtev nacizma zaprt 13.3.1938, umrl pa avgusta istega leta. Dokazano je bilo, da so ga zastrupili z živim srebrom. Za njegov pogreb je nastala znana  pesem Rož, Podjuna, Zila. 

   

Na vožnji proti jugu smo se peljali poleg spominskega obeležja, kjer je imel 11. 10. 2008 prometno nesrečo deželni glavar Jörg Haider.  Še malo smo se vozili, ko smo od daleč že zagledali čudovito župnijsko cerkev Marijinega Vnebovzetja na Žihpoljah. V cerkvi nas je prijazno sprejel župnik Ulrich Kögler in nas pozdravil kar v Slovenščini. Popeljal nas je še v zvonik, kjer smo pritrkavali pred večerno sv. mašo. Čudovito pesem zvonov je bilo slišati daleč okrog.  Na Žihpoljah je živel slovenski begunec in dolgoletni duhovnik Dušan Česen, ki je bil leta 1945 za Binkošti v Krki posvečen v duhovnika. Od enajstih »begunjskih« novomašnikov je edino on ostal na Koroškem.

Pot smo nadaljevali v Vetrinj. Od farne cerkve Kamen do samostana Vetrinj je stalo leta 1945 le nekaj kmetij in mlin. Na prostem polju je bilo nad 25.000 beguncev, večina Slovencev, a tudi Hrvatje, Srbi, … V Vetrinju smo si ogledali nekdanji cistercijanski samostan, ki je bil najprej gotski, pozneje pa močno predelan in dozidan v baročnem slogu. Barok je pač povsod pustil svoj bahavi pečat. Samostanska cerkev je bila predvsem za vzdrževanje prevelika, zato so jo sredi 19. stol. (l.1843) močno skrajšali. Takrat, po razpustitvi samostana cerkev ni bila več samostanska ampak samo še župnijska. Kamen na travniku pred cerkvijo označuje do kod je nekoč segala. V samostanu se je naselila tekstilna tovarna, ki je šla konec 60-ih let prejšnjega stoletja v stečaj. Mohorjeva družba se je zelo trudila za nakup samostana, da bi v velikem kompleksu nastanila slovensko gimnazijo, internat in ostalo. Na žalost to ni uspelo.  Danes se v nekdanjem samostanu nahaja edina 8. letna gimnazija v državi  s poudarkom na glasbi in slikarstvu. 

Na poti proti Tinjam smo se v Celovcu peljali v predmestje na jugovzhodu, Žrelec. Pri železniški postaji je Omanov spomenik žrtvam nacizma, Koroškim Slovencem, ki so jih sredi aprila 1942 iz te postaje odpeljali v nemška  taborišča.  To še danes imenujejo izselitev, čeprav je bilo izgnanstvo. Na njihove kmetije pa so naselili nemške kmete iz Kanalske doline. Le nekaj hiš naprej je na levi strani rojstna hiša pomembnega  fizika in matematika Jožefa Stefana. Ustavili smo se še pri slovenski gimnaziji, ki deluje že več kot 60 let. Gimnazija ni dvojezična temveč samo slovenska, tako so prvotno upali, da ne bo prijav. Prepovedano je bilo, da bi prišli učenci, ki nimajo avstrijskega  državljanstva, zaradi tega, da ne bi prišli Slovenci. To je prizadelo »begunske« študente. Danes ima gimnazija Kugijeve razrede, kjer poučujejo v štirih jezikih. Za konec smo se odpravili še v Tinje, v Katoliški dom prosvete, kjer nas je prijazno sprejel rektor g. Jože Kopeinig. Po večerji, čeprav je bilo že pozno smo si ogledali še kapelo, ki jo krasi mozaik. Prizor na njem nam je g. Jože prijazno obrazložil.  Prijazno smo se mu zahvalili, da nas je sprejel in nam pokazal čudovito kapelo. Počasi smo se morali odpraviti nazaj v Slovenijo, saj je bilo že pozno zvečer.

Sledil je še zadnji dan našega popotovanja. Po zajtrku smo se počasi poslovi od Šentanela. Pot smo nadaljevali v Prevalje, kjer smo si ogledali župnijsko cerkev Marijinega Vnebovzetja. Seveda smo šli tudi v zvonik, kjer visijo štirje zvonovi. Večji trije so Bühlovi, malega pa je v Celovcu ulil Vincenc Gollner. Iz njih smo izvabili najlepše glas.

Iz Prevalj smo se odpeljali na Leše do dveh cerkva t.i. Leških dvojčic. Še danes ni znano zakaj so postavili dve cerkvi eno zraven druge. Obe cerkvi pa sta gotski iz 15. stoletja. Ena je posvečena Sv. Ani, druga Sv. Volbenku. Obe veljata za spomenik državnega pomena na žalost pa sta v bolj klavernem stanju. Še posebej cerkev Sv. Ane, ki v notranjosti skriva prave umetnine. Posebej velja omeniti glavni zlati oltar, ki spada v skupino zlatih oltarjev značilnih za 17. stoletje. Stranska oltarja sta iz istega časa.  Ter freske pohoda in poklona treh kraljev na severni steni. Tudi tukaj smo se povzpeli v zvonik, v katerem visijo trije bronasti zvonovi na žalost bolj tonsko neskladni. Cerkev Sv. Volbenka na zunaj deluje zelo mogočno, še posebej s spodnje strani. V notranjosti pa ne skriva takih umetnin kot cerkev Sv. Ane, saj je v drugi polovici 19. stoletja  pogorela in bila kasneje neprimerno obnovljena. Na žalost je bil takrat uničen tudi osmerokoten stolpič nad prezbiterijem. V cerkvi je  križev pot z napisi v bohoričici.  Zelo zanimiva je kripta pod prezbiterijem oz. kapela Sv. Valentina, s kamnitim baročnim oltarjem iz 18. stol, ki je bil dar prevaljskega župnika. K Sv. Valentinu so nekoč hodili molit za ozdravitev božjastnih bolezni. Kljub močni predelavi zgornje cerkve Sv. Volbenka ostajata cerkvi na Lešah eni najbolj slikovitih in pomembnih cerkva na Slovenskem.

Iz čudovitih Leš smo se odpravili v Mežico, kjer smo si ogledali rudnik svinca in rudarski muzej Podzemlje Pece. Moram priznati, da je kar prijalo malo ohladitve. Pot nas je nato vodila nazaj v Šentanel, kjer nas je v župnijski cerkvi pričakal župnik g. Jože Hrastnik. Prijazno nam je razkazal cerkev Sv. Danijela, v kateri je nekaj let služboval tudi župnik in znani pisatelj Franc Ksaver Meško. V tem času je napisal knjige Ob tihih večerih, Mir Božji in Na Poljani. Prenovljenega zvonika se seveda nismo mogli izogniti. Po okrepčilu in malo daljšem klepetu z g. župnikom smo se poslovili od Šentanela in pot nadaljevali proti Ravnam na Koroškem.

V železarni Ravne, smo si ogledali muzeju železarstva oziroma Štauharijo s stalno razstavo imenovano Mati fabrika- Železarna Ravne. Čez razstavno nas je prijazno popeljala njena avtorica dr. Karla Oder. Ravno letos pa obeležujejo 400-letnico začetkov železarstva v Mežiški dolini. Izvedeli smo veliko o zgodovini železarstva od začetkov leta 1620 naprej. V muzeju smo videli različne  starejše in novejše naprave in stroje, ki so razstavljeni na mestu, kjer je še pred desetletjem tekla proizvodnja. Razstavljeno imajo   tudi eno izmed originalnih štafetnih palic, ki je bila izdelana za 34. štafeto mladosti leta 1979. Narejena je iz najkvalitetnejšega jekla in pleksi stekla po zamisli akademske kiparke Milene Braniselj Kranjc. Gospe Karli smo se zahvalili za prijaznost in vodenje. Malo smo že zamujali, zato smo kar takoj šli naprej proti domu, ampak ne še domov. Pot nas je vodila na Grad nad Slovenj Gradcem do cerkve Sv. Pankracija, ki je ena izmed šestih Pankracijevih cerkva v Sloveniji.  

Grad ki je bil eden najstarejših in najmogočnejših v Sloveniji je stal na izjemni lokaciji, saj pogleda iz vrha seže po celotni zgornji mislinjski dolini na žalost pa ga že dolgo ni več. Pred cerkvijo  nas je prijazno sprejel ključar in nam povedal nekaj zgodovine o  cerkvi. Cerkev je pozno-romanska in že  spominja na zgodnjo gotiko. Arhitekturno je posebna in slogovno zelo napredna  celo v širšem evropskem prostoru.  Prav poseben je steber na sredini cerkve, ki je izdelan iz enega kosa kamna in drži celoten obok cerkvene ladje. Star naj bi bil vsaj 1500 let. Najverjetneje je bil del neke antične arhitekture. Morda je ravno ta steber spodbudil nastanek specifičnega centralnega oz. dvoranskega  prostora, ki je najstarejši cerkveni dvoranski  prostor v Sloveniji. Takšni so se začeli pojavljati veliko kasneje, šele v pozni gotiki.  Glavni oltar  trinadstropni oltar iz 1. polovice 18. stol je izdelek ljubljanskih delavnic. Na prvi pogled bi rekli, da je kamnoseški izdelek, ampak je v celoti lesen in  marmoriran. Stranska oltarja Sv. Janeza in Sv. Alojzija sta delo domačih delavnic (Janez Jurij Mersi) in sta predstavnika tako imenovanega štajerskega baroka. Oltarne slike je naslikal znani slovenjegraški slikar  Janez Andrej Strauss.  Na koru pa so restavrirane orgle delo znanega orglarskega mojstra Aloisa Hörbigerja iz leta 1844. Cerkvi pa so prizidane ene izmed sedmih svetih stopnic v Sloveniji, ki jih  je poslikal znani štajerski baročni freskant Jožef Anton Lerhinger.  

Ključar pa je imel za nas še eno presenečenje. Pokazal nam je več kot 400 let staro človeško roko. Zanimivo je, da se je ohranila celotna in ne samo kosti, saj bi v tolikšnem času že lahko preperela.  O temu  govori tudi zgodba. Nekdaj naj bi  pripadala neki ženski, ki je hudo grešila, zato si jo je dala odrezati (ni mogoče, da bi bila nesreča, saj je rez lep in pravokoten) in jo podarila cerkvi Sv. Pankracija. Tako je dolga leta visela z glavnega oltarja, danes pa je shranjena v zakristiji.

Od  mogočnega gradu se je ohranil spodnji del obrambnega stolpa, ki je bil povišan in sedaj služi kot zvonik. Posebnost zvonika so več kot tri metre debele stene. Zagotovo pa je eden večjih in prostornejših na Slovenskem.  V njem visi drugi najtežji ampak vseeno največji zvon v Sloveniji. Tudi tukaj smo seveda pritrkavali.  Bil je že večer in približevala se je nevihta, zato smo se prijazno zahvalili ključarju, da nas je lepo sprejel  in se poslovili od Sv. Pankracija. Mislili smo obiskati še podružnično cerkev  Sv. Jurija na Legnu, župnija Šmartno pri Slovenj Gradcu. V cerkvi so bili opravljena temeljita arheološka izkopavanja, katere je moč videti saj so po cerkvi steklena tla. Odločili smo se, da to pustimo za drugič. Polni novega znanja smo se  malo pred polnočjo vrnili nazaj v Semič. Zelo smo hvaležni, ker smo se imeli zelo dobro. Mislim, da bo to čudovito romanje na Koroško vsem ostalo v prelepem spominu.