PRITRKOVALSKA DOŽIVETJA

O zanimivosti nam poročajo PRITRKOVALCI IZ SMLEDNIKA, ki so jo doživeli na njihovem pritrkovalskem potepanju v župniji Stari trg pri Slovenj Gradcu oz. v zvoniku v Grajski vasi:

Tam smo Smleški pritrkovalci letos pritrkavali pred enim pevskim koncertom. Smo pa poleg že prej povedanega, da imajo največji zvon v Sloveniji, le tega tudi premerili. Zvon ima dejansko premer v krilu dobrih 239 cm in je po tem podatku res največji v naši domovini. Zvon v Polju pri Ljubljani meri nekaj čez 238 cm, tehta pa 5825 kg. Domačini pravijo, da tehta 5700 kg, kar pomeni, da je pa 125 kg lažji od zvona v Polju.

So bili pa domačini zelo navdušeni nad pritrkavanjem in bi bili zelo veseli, če bi se v naslednjem letu (2019), tam organiziralo srečanje pritrkovalcev. Lahko tudi vseslovensko srečanje. To sicer ne vem, ker so v zvoniku le trije železni zvonovi. Vas leži nekoliko v hribu, od spodnje cerkve je do tam peš nekaj minut, lahko pa se pride z avtom tudi do cerkve. Njihov cerkovnik je sam dolgo časa pritrkaval, potem pa je doživel rahlo kap in ne sme več v višino. Njegov sin tudi nekoliko še razume pritrkavanje, vendar se sedaj tam nič ne pritrkava.

Zvonove tako privežejo, da so kemblji čisto blizu zvona, tako, da je kar lahko pritrkavati. Kemblji so še klasični, malo težje pa bi bilo verjetno, če bi katera skupina želela pritrkavati leteče viže, ker bi bilo treba veliki zvon zopet pripraviti za zvonjenje. Zvonovi v zvoniku so postavljeni tako, da veliki visi v sredini, druga dva pa sta levo in desno od njega. Je pa za vsakega navdušenega pritrkovalca res zanimivo to gmoto videti od blizu. Okolica cerkve je lepo ograjena, je zelo primerna za poslušanje nastopajočih in tudi za kakšno postrežbo. Jaz ti pišem zato, ker sem se s ključarjem pogovarjal malo o naših srečanjih in oni so to takoj na naslednji seji ŽPS to informacijo obravnavali in močno podprli. Upajo, da bi mogoče s tem se zopet kdo našel, ki bi ga navdušila ta glasba. Naše pritrkavanje se je slišalo po celem Slovenj Gradcu, trije domačini iz okolice, ki niso vedeli, kaj se dogaja so se celo pripeljali do cerkve in prišli v zvonik pogledati kako to delamo Gorenjci. Če mi lahko odgovoriš, ali je možno to srečanje in če bi vaša ekipa lahko potrdila tudi datum srečanja, ker bi ga župnik rad vpisal v celoletni program dogajanj.

Kar pa se bo dogovarjalo v naprej, pa ti bom dal kontaktne številke, da ne bo šlo vse preko mene, pač pa preko ključarja in seveda župnika. Tam imajo tako organizirano, da župnika iz Podgorja in Slovenj Gradca živita v skupnem župnišču in tako ceneje upravljata 2 župniji.

Lep pritrkovalski pozdrav!

Za smledniške pritrkovalce
Franc Bonča

ANDREJ HOSTNIK, PRITRKOVALEC ŠMARTNO PRI LITIJI,  NAM POŠILJA NASLEDNJO ZGODBO:

NEKOČ NEKEGA JUTRA PRED MARTINOVIM ŽEGNANJEM

 Ura je odbila pol štirih zjutraj, ko zarožlja ključavnica na »ta velikih« cerkvenih vratih. Mežnar Milan je z notranje strani cerkve odklenil vrata, kjer smo že čakali »klenkači«: Hostnikov Jože z Jezov(Jeze), Kolarjev Tone in Hostnikov Janez iz Šmartna. Prišli smo dan zvoniti. Povzpeli smo se v turn (zvonik) in na hitro oprali zobe z enim »štamperlom«, bolj zaradi ustne higiene, kot iz navade. Pri tem obredu še nisem mogel sodelovati zaradi pomanjkanja let. Moj ata Janez se je ponavadi pokrižal in dejal : »Dejmo en'ga zmol't za božje varstvo, da ne bo kake nesreče«. Sneli so klobuke in na hitro s sklonjenimi glavami »premrmrali« Oče naš. Nato stric Jože reče : »Pobje, dejmo navezat', ura bo že cajt«. V krono zvona so vtaknili lesen »rajkel« (drog) na katerem je visela zanka iz vrvi. Prijeli so kembelj, ga pritisnili ob rob zvona, napeli »rajkel« in na kembelj nataknili zanko. Ko so drog popustili je moralo med kembljem in robom zvona biti za tri prste prostora. Rajkel je bil kot neke vrste vzmet, da je bilo »klenkaču« lažje držati težek kembelj. Ko so navezali vse tri zvone, so še enkrat opravili ustno higieno, ker ta prva menda ni še dobr' prijela. Mežnar se je odkašljal in dejal : » Kjerga bomo«. »Naperu bomo kar trajbo, pol se bomo pa s'prut zmenil« . Odrajkljali smo »tavelik« zvon, na drog zapeli dodaten štrik, ter se pripravili na zvonjenje. Ata in stric Jože sta na »tamale« potrkala uvod, Jaz in mežnar pa sva pričela vleči veliki zvon. Ko je pričelo zvoniti sta klenkača na srednji zvon ritmično tolkla po ena in po dva, na malega pa sta drobila(gostila). Trajbe je bilo po nekaj minutah konec. Kdor se je zbudil, se je zbudil, so dejali. Medtem sta v turn prisopihala še Kovačev Toni in Žitnikov Tone. Ko se je ponovil protokol ata vpraša : »No, a bomo fimfarja, ajnzerja, al  štangarco«? »Štangarca je za začetek prehitra, kar dej'mo ta počasen'ga fimfarja. Jaz bom na ta'velc'ga, Jože ti ta sredn'ga, Janez ti pejt pa na ta malga k's še bl' mlad«! predlaga mežnar. In odigrali so petaka, ajnzerja, cvajerja, drajserja, ohtarja, javorčana, štangarco, šentvica, tenka -tenk, beži babo, žitnikovo pet, radetzky-ga, se med seboj večkrat zamenjali in jih po nekajkrat ponovili in ura je  bila pet. Vmes smo tudi malo pomalicali, ker so nam dobre gospodinje za v turn pripravile košaro s kruhom, »špehom«, salamo in klobaso. Tudi marmelada in bezgov sok sta  zašla v košaro. Po zaključni »trajbi« smo odšli vsak na svoj dom, da se pripravimo na žegnanjsko šesto mašo. 

            V današnjih časih žal ni več tako….

                                                                                                                                                Hrabri