Na letošnjo binkoštno nedeljo, nas je, žal letos zadnjič, popeljala pot v škofijo Novo mesto. Tam daleč naprej od izvoza za Ivančno gorico se pot nadaljuje preko Muljave, katero krasi cerkev z najlepšim baročnim pozlačenim oltarjem kar ga slovenski narod premore, naokrog mimo Krke, kjer se bo leto odvijalo vseslovensko pritrkovalsko srečanje, čez Zagradec in Ambrus proti vasi z imenom Hinje. Preprosto ne moremo iti mimo pestre in vendar žalostne zgodovine tega kraja in tudi bližnjih vasi, namreč sedaj v vasi stoji novejša cerkev. V tem kraju je v prevojnih časih stala mogočna baročna cerkev (na mestu kjer je sedaj pokopališka kapela), ki so jo zgradili v 17. stoletju. Žal, je bila to še ena od cerkva, ki je utrpela veliko vojno škodo, namreč to lepotico so v vojnih časih partizani požgali. Pravijo, da so jo kljub zanetenemu požaru morali še minirati, da se je vdala, tako trdovratni naj bi namreč bili njeni zidovi, pa je žal na koncu tudi to cerkev vzela vojna. Tudi zvonove je doletela kruta usoda, kajti med rušenjem so na tleh razbiti obležali vsi njeni stari zvonovi, edino veliki zvon naj bi po nekem čudežu preživel ta padec, vendar naj bi ga neznano kdo potem kasneje razbil. Sedanja župnijska cerkev je bila posvečenaGospodovemu ounanjenju Mariji, posvečena je bila na dan 22. julija 1972, zgrajena pa je bila pod vodstvom, sedaj rajnega župnika Maksa Kozjeka. Sama cerkev je kasneje doživela še nekaj dodelav in predelav, med drugim povišanje zvonika. Žal od stare cerkve ni ostalo kaj dosti, tako da je morala župnija večino svoje opreme dobiti od drugod oz. jo znova sama priskrbeti. Ena izmed večjih zanimivosti je ta, da je sveti križev pot iz ljubljanske stolnice. Cerkev ima tudi dokaj nove orgle, na steni preden se prične prezbiterij vidimo slike svetnikov, ki so zavetniki Hinjskih podružnic. Samo cerkev sedaj v svoji glasovni podobi krasijo štirje zvonovi. Do obnove in dopolnila zvonila so bili v zvoniku trije zvonovi, dva manjša iz livarne Ferralit Zalec in večji železen iz znane nemške livarne BVG. Leta 2006 so iz uporabe dali večji železen zvon, ki sedaj počiva na bližnjem pokopališču, dodali pa so še dva zvonova iz livarne Rudolf Perner iz nemškega Paasau-a.     Zvonovi sedaj v zvoniku pa so: - veliki zvon: glas dis', krasi ga podoba Gospodovega oznanjenja Mariji z napisom '' ZVON SPOMINA''  ter spodaj ''NA 175 ŽRTEV KOMUNISTIČNE REVOLUCIJE 1941-1945 V ŽUPNIJI HINJE, ZVESTIH BOGU IN NARODU – ''   - srednje veliki zvon: glas fis', krasi ga podoba sv. Cirila in Metoda z napisom ''SV. CIRIL IN METOD, SLOVANSKA APOSTOLA, PROSITA ZA NAS''     - srednje mali zvon: glas gis', krasi ga podoba sv. Miklavža z napisom ''SVETI MIKLAVŽ VARUJ NAŠE POPOTNIKE''   - mali zvon: glas h', krasi ga podoba sv. Jožefa z napisom ''SVETI JOŽEF ISPROSI NAM SREČNO ZADNJO URO''   Prepevajo pa v napevu parsifal. Sedaj se moram zopet vrniti v čas pred samim začetkom pritrkovalskega srečanja. Namreč ker je bil to zame ''neznan teren'' sem si zvonik želel predhodno ogledati in morebiti opraviti kake priprave, da bi pritrkavanje na srečanju potekalo kar se da nemoteno. Gospoda župnika Cirila Murna sem v soboto 20. maja klical, če bi bil možen predhoden ogled zvonika na ta dan. Na presenečenje so bili g. župnik zelo veseli mojega klica in so me z veseljem sprejeli v župnijo. S prijateljem sva se odpravila do cerkve, ravno sva parkirala avto z nekoliko manjšo zamudo od dogovorjene 15. ure, pa so že iz župnišča prišli gospod. Po trdnem stisku roke in prijaznem nasmehu smo si izmenjali imena in se na kratko predstavili, udarili smo kratko debato in se odpravili proti cerkvi. Pred odhodom v zvonik smo si še gledali samo notranjost cerkve in prisluhnila sva krajši predstavitvi celotne opreme cerkve in njene pestre gradnje, po tem, ko so farani morali za svoje potrebe zgraditi novo cerkev. Sledil je vzpon proti zvoniku. Ko smo prišli do zvonov je sledil ogled celotne situacije (iz varnosti smo izklopili avtomatiko za bitje ure in zvonenje) in pričela sva za test navezovati kemblje za lažje pritrkavanje na večjih dveh zvonovih, za primer, če bo kdo od pritrkovalcev moral zaradi sile razmer sam pritrkavati na večja dva zvonova, predvsem zaradi večjega razmaka med zvonovi, mala dva zvonova sta na srečo relativno blizu skupaj in kemblja sta precej lahka. Sicer sem od začetka malce taktično čakal z vprašanjem, pa sem sčasoma le nabral pogum, da sem župnika vprašal, če bi lahko malce poizkusila ta najin sistem iznajdljivosti z navezovanjem. ''Ja... seveda lahko. Saj bo ravno ura 16, ko bi tako ali tako zvonil delopust. Zakaj pa ne!'' sva bila opogumljena.  V šali sem pripomnil, da imamo dovolj dober razlog da bi malce pritrkavali, saj bomo obhajali 7. Velikonočno nedljo... Vsi smo se prijetno nasmehnili in pričeli z zadnjimi pripravami na pritrkavanje. Ko je bila ura 16 sva pričela z nekaj stoječimi melodijami in sva, na srečo, že po prvih nekaj sekundah stresnega testa ugotovila, da ima najin patent manjšo hibo, kajti vrv se je na srednje velikem zvonu nekoliko razvezala. Za silo sva dokončala prvo melodijo, popravila svoj izum in poskusila še enkrat, tokrat je šlo bolje. Po treh stoječih melodijah sva še nekoliko preverila celotni sistem za navezovanje in sledilo je zelo zanimivo vprašanje od gospoda župnika: ''Leteče melodije tudi pritrkavate?'' Priznam, da se nama je obema kar na široko narisal nameh, ker sva slutila v katero smer gre debata: ''Seveda! To je naš prevladujoči način pritrkavanja'' sem mu odgovoril. Gospod so naju nagovorili: ''No, pa še to probajta.''   Rekel sem mu:  ''Ste prepričani? Da ne boste imeli kakšnih težav imeli...'' ''Vidva kar'' so rekli gospod. Kot nevredna služabnika Gospodova, sva se ponižala in pokazala ubogljivost do predpostavljenih in sva poskusila za dobrih 5 minut še leteče melodije, ki so se precej uspešno izšle. Po končanem pritrkavanju, smo se ob izmenjavi nekaj besed in pospravljanju odpravili nazaj dol proti cerkvi. Medtem sva bila povabljena v župnišče nekaj popiti zaradi vsega velikega in težkega dela. Debata v župnišču se je zavlekla za dobro uro, prav prijeten klepet je bil. Zatem so sledili še zadnji pozdravi in odhod proti domu v veselju na ponovno snidenje. Kot že omenjeno, smo se na binkoštno nedeljo za škofijo novo mesto zbrali v Hinjah. Že ob 15.30 smo bili organizatorji in manjši del udeležencev v Hinjah in pričeli smo s pripravami na sam dogodek. Ob 16h smo začeli s pobožnostjo litanij Božje Matere Marije. Sledil je pozdrav in nagovor s strani Janeza Meglena in kratko predstavitvijo župnije, župnijske cerkve ter zvonov s strani gospoda župnika.    Srečanja so se udežeile sledeče skupine: -  Semič 1 -  Semič 2 -  Črmošnjice -  Žalna -  Škocjan -  Šentjernej -  Metlika -  Šmihel -  Ljubljana – Polje -  Besnica Nekoliko bolj so prevladovale stoječe melodije, bilo pa je seveda tudi nekaj letečih. Po cca. eni uri pritrkavanja smo odhiteli v župnišče, kjer so nam domačini pripravili veliko pojedino, pijače tudi ni manjkalo. Na moje presenečenje sem pred vstopom v župnišče zagledal en zelo znan obraz. Bila je namreč ključarka iz sosednje vasi, ki se kliče Lopata. Tam imajo staro gotsko cerkev posvečeno sveti Neži. Zopet so se mi obudili spomini na njen god 21. januarja, ko sem s sopritrkovalcem čakal več kot eno uro, da se je ključarka vrnila domov iz pogreba, da sva šla lahko pritrkavati in tako počastila godovni dan svete Neže. Seveda je sledila spet zanimiva debata, spoznal sem tudi svakinjo moje domače sosede, ki živi v vasi Prevole, ki je prav tako podružnica hinjske fare, vendar nas je kmalu že priklical glas Janeza Meglena ven pred cerkev, kjer smo izvedli podelitev priznanj za udeležbo in razglasitev skupin, ki so se uvrstile na vseslovensko srečanje. Po podelitvi in fotografiranju smo se še nekaj časa zadržali zunaj v prijetni družbi. Sam sem se še odpravil poslikati zvonove, pospraviti vso svojo opremo, ter počasi nas je začela klicati pot poti domu, seveda, po kratki refleksiji samega dogodka. Po zahvali gospodu župniku in upanju na ponovno snidenje/ sodelovanje, smo se odpravili na pot domov.  Letos smo torej s pritrkovalskimi srečanji zaključili. Čaka nas še romanje pritrkovalcev, ki bo upam da uspel, ter vseslovensko srečanje septembra, na Krki na dolenjskem in verjetno tudi pritrkovalska delavnica na festivalu stična mladih. Iskrena zahvala najprej Gospodu, da nas vse vedno in povsod varuje, tudi na naših pritrkovalskih srečanjih, tokrat še vedno hvala Bogu brez incidentov. Potem sledi zahvala za to srečanje gospodu župniku za njegov odprt sprejem ter vsem gospodinjam, ki so nam pripravile premnoge dobrote. Bog vam obilno povrni! Binkoštni praznik nas kliče, da bi se morali prepustiti Svetemu Duhu, da nas s svojo močjo more vedno posvečevati in tudi vsa naša dela in prizadevanja. Kot jim je (Gospodovim učencem) Duh dal izgovarjati besede v tujih jezikih, tako tudi nam pritrkovalcem daje moči, da se izražamo z različnimi melodijami na naše posvečene inštrumente, ki prepevajo slavo večni Trojici. Govorimo vsak svoj materni jezik, vendar pritrkovalci govorimo tudi jezik posvečene glasbe. Tudi psalm nas je na ta dan spomnil na naše poslanstvo: ''Naj mu bo prijetna moja pesem, veselíl se bom v Gospodu.'' (Ps 104,34). Različne imamo darove, različne službe, različna so dela, Gospod pa je isti, pravi pismo. Prizadevajmo si, da bomo morali svoje poslanstvo resno in vestno opravljati, da se bomo vedno trudili, da bo Gospodu prepevala lepa in ubrana pesem. Da bodo lahko poslušalci srčno in iskreno rekli – vsi jih slišimo, kako oznanjajo velika Božja dela!   Prispevek pripravil: Blaž Kramarič Fotografije pripravila: Blaž Kramarič in Jernej Bartolhttps://pritrkovalec.si/index.php/content/display/215