''V nedeljo na hitro in predhodno pojužnamo in gremo na pot!'' Take besede so odzvanjale v naših mislih po sestanku, ki smo ga imeli v ponedeljek 12. Septembra. Pot nas je namreč klicala na, vsaj za veliko večino, dolgo pot na samo obrobje koprske škofije – v Drežnico.       Precejšnje število popotnikov se je peljala mimo Ljubljane, možnosti sta bili dve – mimo Idrije ali mimo Nove gorice. Sam sem izbral pot mimo Idrije. Kmalu ko sem s sočlanom združenja zapustil avtocesto se je začela dolga pot po regionalni cesti, mimo številnih vasi, ki so jih krasile različne znamenitosti pestre zgodovine in različne razgledne točke. Pot naju je peljala preko Godoviča, mimo znamenite Idrije s cerkvijo sv. Antona s kalvarijo, čez Tolmin, mimo neštetih kapelic, kužnih znamenj in cerkva blizu in daleč. Ko sva prispel do Kobarida, sva bila le še ''lučaj kamna'' stran od cilja. Razgled proti Kobaridu nama je dal videti slikovito kostnico sv. Antona, za katero na žalost ni bilo časa, da bi si jo vsaj na hitro ogledala in pot naju je vodila proti visokemu hribu, na katerem počiva vas, ki se glasi Drežnica. Kmalu po vzponu se je začela manjša ravnina. Žal, ni šlo drugače, potrebno se je bilo ustaviti za nekaj minut, namreč pogled naju je tako zelo navdihnil. Predstavljajte si – mogočna cerkev z belo fasado na vrhu hribčka s katero kraljuje visok zvonik, skorajda lahko na roke prešteješ okoliške hiše, ter v ozadju čudovite Julijske alpe. In še dodatno, ravno ko sva se ustavila je sama cerkev kar zažarela, ko je izza oblakov sonce malenkost posvetilo ravno v pravo smer . proti cerkvi. Res je, to je Drežnica. Absolutna milina in lahko upravičeno rečem, da se še srce spočije ob razgledu. Kmalu po tem, ko sva se peljala čez vas sva se začela vzpenjati po manjšem hribčku do same cerkve. Navdušenje se je samo še večalo. Na hitro sem si ogledal zvonik in vse je bilo Bogu hvala, že pripravljeno za pritrkavanje. Odpravil sem se proti avtu in vzel nekaj svoje opreme in odšel proti cerkvi. Ko sem stopil v cerkev... Res sem trdil, da je Drežnica na koncu sveta, ampak na temu koncu sveta se skriva čudovita cerkev in narodno svetišče Srca Jezusovega, kar mi je pogled na notranjost še dodatno potrdil. Cerkev krasijo krasne freske, od katerih seveda izstopa sama freska Srca Jezusovega v prezbiteriju, ki ga obdajajo angeli. Prav skrbno gleda proti tabernaklju in celotni cerkveni ladji ter na široko odpira svoje roke in nam kaže svoje presveto Srce, h kateremu so se zatekali in se upamo da še vedno zatekajo premnogi romarji in častilci Srca Jezusovega. Še ena zanimivost me je zelo presenetila. Namreč v cerkvi sem kaj kmalu poleg drugih stvari začel iskati križev pot... Pa vendar ga ni bilo. Kmalu mi je odvrnil pogled proti vitražu – glej, križev pot! Cerkev ima v spodnjem delu v stranskih ladjah 14 vitražov, vsak pa ima uprizorjeno svojo postajo križevega pota. Tega sam še nisem videl in izgleda res čudovito. Leta 1892, ko je dušni pastir Jožef Kalin prišel v Drežnico, je na mestu sedanje cerkve stala manjša cerkev, posvečena svetemu Juriju, ki pa je bila v zelo slabem stanju. Cerkev so zarado dotrajanosti in slabega stanja celo zaprli. Sedanja cerkev se je pričela zidati leta 1911 in je bila v glavnem dokončana leta 1912, sam zvonik pa je nedokončan ostal celih 74 let, tega so namreč dozidali samo do venca vrha zvonov. Žal je prva svetovna vojna vsa dela popolnoma ustavila, kajti v bližini je divjala zloglasna soška fronta. Po obilici Božje milosti in je ta nova cerkev ostala nepoškodovana. Arhitektura precej spominja na baziliko v Brestanici, kajti načrtovalec obeh cerkva je graški arhitekt Janez Pascher. Tudi cerkev na Viču v Ljubljani je nastala pod okriljem istega arhitekta. Svoj končen izgled pa je cerkev doživela v letu 1986, ko so končno dozidali zvonik, ki se sedaj ponaša s svojimi 52-imi metri! In ko pomislimo, da sedaj v Drežnici prebiva okrog 300 ljudi in celotna župnija šteje okrog 600 duš so lahko resnično hvaležni za tako mogočno in lepo svetišče. Že se je bližal čas da se prične z uradnim delom našega srečanja. Kot vsakič, se je to pričelo z molitvijo litanij pred izpostavljenim Najsvetejšim. Tokrat, ker smo seveda bili v taki cerkvi, smo zmolili pete litanije Srca Jezusovega. Pred blagoslovom pa smo preprosto morali zapeti zahvalno pesem za vsa pretekla srečanja in za precej uspešen potek s srečanji za letošnje leto. Po blagoslovu z Najsvetejšim in zaključno pesmijo smo se odpravili v zakristijo in začeli pospravljati liturgično opremo in se začeli pripravljati za naslednji del. Medtem nas je s svojo navzočnostjo in besedami pozdravil župnik g. Alojzij Slavko Hrast. Po kratki zgodovini in opisu njihove cerkve, ter seveda tudi zvonov, nas je še nagovoril naš vodja združenja Janez Meglen. Ker se je sezona pritrkovalskih srečanj že tako rekoč zaključila je bil nagovor relativno kratek, namreč posebnih oznanil ni bilo. Nam pa je na koncu svojega nagovora, po moči svojih posvečenih rok, podelil novomašni blagoslov. V nagovoru je tudi omenil, da ta kraj, na katerem smo se zbrali, te celotne izkušnje ni naredil samo kot izlet na vseslovensko pritrkovalsko srečanje, ampak kot romanje. Tako zaradi velike oddaljenosti, kot predvsem zaradi svoje svetosti, zgodovine in lepote, ki jo izžareva. Ker pomnimo, drežniška cerkev je vseslovensko romarsko središče Srca Jezusovega. Tako okrepljeni z duhovno močjo in navdihom, smo se odpravili v zvonik, kjer smo začeli s pritrkavanjem. Nekaj manjših tehničnih težav smo sicer imeli in zaradi tega nekolikšen zamik s celotnim dogodkom, pa vendar je vse ostalo lepo steklo. Ko se je pritrkavanje zaključilo, je sledila še pogostitev in predaja zahvalnih priznanj za sodelovanje vsem ekipam, ki so se udeležile tega srečanja. Vsaka skupina je prišla pred pročelje cerkve, pred katero so z g. župnikom in duhovnima vodjema naredili skupno fotografijo. Na srečanju smo ekipam dodelili vsaki po 5 minut za njihov nastop. Sodelovale so sledeče ekipe:     - Metlika     - Novaki     - Semič     - Škofljica     - Šenčur     - Besnica     - Brezovica     - Mačkolje     - Vrh sv. Treh Kraljev     - Drežnica Zvonik krasijo štirje zvonovi: D' – 1505 kg, premer 142 cm, Rudolf Perner Passau leta 1992. Upodobitev: na eni strani podoba Srca Jezusovega z napisom '' TVOJI NAJ BOMO, PRESVETO SRCE!'' Na drugi strani podoba Srca Marijinega z napisom: ''MARIJA, DOBROTNO NAM OHRANI DOM IN ROD!''. Spodaj ob robu: ''LETO G. 1992. JANEZ LAPANJA ŽUPNIK – MIRKO KURINČIČ, KLJUČAR – METOD PIRIH ŠKOF – JANEZ PAVEL II. PAPEŽ – SAMOSTOJNA SLOV.'' Ob najvišjem delu ob kroni: ''DREŽNICA KOBARID'' e' -  cca. 700 kg , premer 121 cm, Anton Samassa leta 1853. Upodobitev: Sveti Jurij na konju z zmajem v sredini plašča z napisom: ''POBOŽNOST VERNIH POD VODSTVAM LORENZA SUŠNIKA, TAČASNIGA DUHOV. PASTIRJA IN ANT. KORENA SVETVAVCA. KADAR SO FRANC KSAV. LUŠIN NADŠKOF V GORIŠKI ŠKOFIJI VLADILI – LETA 1853'', poleg je še upodobitev Marije za oltarno mizo med dvema angeloma ter Križanje Jezusa Kristusa z Marijo in sv. Janezom. Tudi napis s strani livarja: ''N: 1016 OPUS ANTONII SAMASSA LABACI 1853''. Zvon krasijo tudi trije različni okrasnih pasov v gornjem delu. fis' – 600 kg, premer 103 cm, Ferralit Žalec leta 1979. Upodobitev: Srce Jezusovo z napisom: ''SRCE JEZUSOVO – USMILI SE NAS'', ter na nasprotni strani napis: ''VZELA ME JE VOJNA SEPT. 1942 LETA'' ter ''OŽIVEL SEM Z DAROVI VERNIKOV SEPT. 1979'' . Pod bršljanastim okraskom, ki je na vrhu zvona, je tudi tovarniški znak livarne s številko ''453''. a'  – 400 kg, premer 89 cm. Upodobitev: sv. Jožef v delavnici z Jezusom z napisom: SVETI JOŽEF VARUJ NAŠE DRUŽINE / VODI VSE K BOGU''. Nad drugi strani pod tovarniško znamko s številko ''454'' napis: ''VZELA ME JE VOJNA SEPT. 1942 / OŽIVEL SEM Z DAROVI VERNIKOV SEPT. 1979''. Ura je bila že okrog šeste ure, v navdušenju in veselju smo si med sabo izrekli še nekaj besed. Ekipa združenja je imela na koncu nekaj minutno refleksijo nad celotnim dogodkom in kaj kmalu nas je klicala pot nazaj proti domu. Nekateri so imeli pred seboj še cele 3 ure vožnje! Le še nekaj domačinov in članov združenja nas je za nekaj trenutkov še ostalo skupaj ob kozarcu žlahtne pijače in dobre družbe. Ta vztrajnost se je še kako splačala, ker smo najbolj vztrajni bili deležni še par domačih pesmi izpod rok skritega talenta v igranju harmonike Jerneja. Letošnja lokacija je bila za večino zelo oddaljena od udeležencev, vendar mislim, da se vsi ki smo bili navzoči lahko strinjamo, da takšnega razgleda med pritrkavanjem še nismo imeli.       Tako se je letos glavni del pritrkovalskih srečanj uradno zaključil. V imenu združenja želim izreči iskreno zahvalo vsem, ki ste se srečanj udeležili in tudi vsem, ki ste prišli samo radovedno poslušati in spremljati samo dogajanje. V letošnjem letu smo imeli zopet priložnost spoznati mnogo dobrosrčnih ljudi, okusili smo številne domače dobrote, deležni smo bili številnih toplih sprejemov v sredo župnij, ki so nas gostovale, videli smo številne čudovite cerkve ter seveda videli in slišali kar nekaj zanimivih zvonov, ki krasijo našo slovensko deželo. Seveda, brez vas pritrkovalcev to nebi bilo možno. Hvala vam vsem, da ste pritrkovalci, da to poslanstvo srčno opravljate, da to širite med ljudi okrog vas, da negujete talent, ki vam ga je Gospod podaril in seveda, da se udeležujete teh srečanj. Srčno si tudi sam želim, da bi bilo v bližnji prihodnosti to moč izvesti bolj pogosto in v še večjem obsegu. So nekatere ovire na tej poti, vendar z Božjo močjo ni nič nemogoče. Ne pozabite, da ste/smo pomembni liturgični sodelavci, ki krepijo slovesnosti s to posebno slovensko tradicijo. Čeprav smo pritrkovalci pogosto preslišani in zadnji na ''spisku'' župnijskih sodelavcev, ponekod žal celo nehoteča nuja, se moramo zavedati, da tega ne delamo izključno in samo za ljudi in sebe. Naš namen je višji – Božja čast in slava. Velikokrat nismo vredni omembe, pa vendar naj nam vsem naklonim besede, ki v svetu še kako veljajo: ''Dobra roba se sama hvali''! Ne iščimo zunanjega priznanja in hvale, ampak delajmo to s srcem in ljubeznijo. Seveda, se moramo tudi sami potruditi, da svoje izkušnje in znanje kar se da dobro uporabimo, izkoristimo in negujemo ter tudi izboljšujemo. Včasih je lahko res naporno, pa vendar za Božjo slavo nam to ne sme biti ovira, kajti na koncu nam bo vse poplačano. In poskrbimo, da ne bomo tako kot nas sv. Pavel v prvem pismu Korinčanom opominja:  Ko bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa bi ne imel, sem postal brneč bron ali zveneče cimbale (1Kor 13,1). Torej, z molitvijo, čistim srcem in iskrenim namenom opravljajmo to poslanstvo, da bo pri tem delu ljubezen, ki je vez popolnosti in Bog, ki je popolna ljubezen. In zvonovi niso samo brneč bron, so edini posvečen, s svetim oljem maziljen inštrument. Celo v katoliškem svetu smo edini, ki imamo privilegij in čast ustvarjati Bogu všečno pesem s posvečenim inštrumentom. Zatorej lahko upravičeno zatrdimo, da ni brez pomena rek: ''Kdor moli, moli. Kdor poje, dvakrat moli. Kdor pritrkava, ta trikrat poje''. In ob koncu vas naprošam tudi za vašo molitev za delo našega združenja, da bi moglo obroditi dober sad. Če nas Gospod ne popelje prej na skupno pot, se potem zopet snidemo v prihodnjem letu na okrogli mizi in na pritrkovalskih srečanjih, o čimer vas bomo sproti obveščali po različnih medijih. Zbogom in vse dobro, Združenje slovenskih pritrkovalcev   Prispevek pripravil: Blaž Kramarič Fotografije pripravila: Blaž Kramarič in Jernej Bartolhttps://pritrkovalec.si/index.php/content/display/193