Pisala se je 6. Velikonočna nedelja leta Gospodovega 2022, ko nas je še zadnjič letos klicala pot na škofijsko pritrkovalsko srečanje. Tokrat v škofijo Celje, ki spada pod metropolijo Maribor – v Novo cerkev (čeprav ta mogočna cerkev krasi to majhno vas nad Celjem že od 12. stoletja).       Tudi tokrat so me med potjo spremljali zanimivi spomini. Namreč, davnega leta 2016 sem prvič poromal v ta kraj, na cvetno nedeljo, na čudovit sončen dan. Že eno uro pred začetkom maše smo se pripeljali pred cerkev, da smo od zunaj slišali veliki zvon, ki spominja vernike, da se bo čez eno uro v cerkvi začela sveta daritev. Lahko rečem, zelo zanimivih 5 minut, ko je prepeval veliki zvon iz Nove cerkve. Zelo smo se že veselili obiska zvonika. Imeli smo še kar nekaj prostega časa. Človek se preprosto ni mogel naveličati razgleda na to izjemno lepo in fotogenično cerkev. Vseeno smo se na hitro odpravili na kavo v bližnji bar, vendar smo že kmalu odrinili nazaj proti cerkvi, kjer nas je pričakal eden izmed domačinov in nas odpeljal v zvonik. Navdušeno smo pomagali pripraviti zvonik in kmalu je bila ura 9.45, ko je zvonil ''firkelc'' za k maši. Sledilo je kratko pritrkavanje, po tem smo prisluhnili še zvonjenju za k maši z vsemi zvonovi. Sicer nekoliko nenavaden opis zvonjenja, pa vendar: V Novi cerkvi so zvonovi obešeni tako, da ima vsak zvon svoj ritem zvonjenja, torej zvonijo neubrano. Tudi sam način zvonjenja je povsem, lahko bi rekel, avstrijski. Namreč, 15 minut pred začetkom svete maše vabi k maši srednje mali zvon ali ''firkelc''. 5 minut pred začetkom maše in skorajda do njenega začetka se oglasijo vsi zvonovi. G. župnik nas je po koncu svete maše povabil v župnišče, kjer smo se prav lepo okrepčali za našo pot nazaj. Čudovit dan, bili smo zelo veseli župnikovega vabila, naj se še kdaj oglasimo. To smo še nekajkrat tudi storili in vedno se je bilo lepo vrniti! V tem času sem sam preko sočlana ožjega odbora prišel do kontakta ključarja iz bližnje župnije – Vitanje, kjer sem imel privilegij spoznati zelo prijaznega in dobrosrčnega ključarja g. Emila, kot seveda tudi nekatere druge verne duše te župnije. Vas kjer imajo kar dve cerkvi, župnijska (tudi kot ji domačini pravijo ''zimska cerkev'') cerkev sv. Petra in Pavla, ter ''Hriberca'' ali ''letna cerkev'' ki je bila zgrajena mnogo pozneje kot župnijska. Prvotna farna cerkev je nastala gotovo že v 11. stoletju sodeč po zapisih, vendarje bila zaradi poškodb pri potresu prezidana v to sedanjo obliko. Hriberca je bila zgrajena v letih med 1747 – 1754. Cerkev je bila zgrajena s strani domačinov na pobudo Marijinih prikazovanj v vasi. Lahko rečem, da kljub preprostemu zunanjemu izgledu s svojo notranjo lepoto spada med bisere slovenskih cerkva. Definitivno priporočam ogled, namreč notranjost pusti človeka naravnost navdušenega od lepote! Več o Hriberci in župniji Vitanje zer njenih cerkvah si lahko preberete spodaj: http://www.zupnija-vitanje.si/index.php/cerkve/cerkev-matere-bozje-na-hriberci Še pred korono, ko smo se odločali glede srečanja za mariborsko metropolijo mi je hitri padla ideja, da bi moralo biti srečanje v Vitanju v hriberški cerkvi. To smo v, takrat še ožjem odboru sprejeli, vendar smo se morali temu hitro odpovedati zaradi vseh ukrepov povezanih s korona virusom. Za letošnja srečanja smo se odločili, da se bomo držali prvotnega načrta. Ko smo potrjevali datume za srečanja pri župnikih nam je g. župnik priporočal, da bi morda srečanje raje izvedli v Novi cerkvi, namreč v hriberški cerki so zvnovi manjši, trije in nekoliko težje se pritrkava, v Novi cerkvi pa so nas čakali štirje veliko večji zvonovi S predlogom smo se seveda strijali in se odločili, da se srečanje izvede v Novi cerkvi. Nekaj dni pred izvedbo srečanja sem se ponovno spomnil tistih dni ko smo za cvetne nedelje poromali v Novo cerkev. Mislil sem si, Bog ve če sta še tista starejša pritrkovalca aktivna? Vendar je po pogovoru s člani združenja kmalu prišlo do delnega razočaranja, ko sem izvedel da za srečanje ni prijavljena niti ena ekipa. Zadal sem si nalogo, da pohitim z oglaševanjem, sporočanjem in vabili, da srečanje slučajno nebi bilo odpovedano, kot smo to enkrat žal že doživeli. Po neki Božji previdnosti sem zasledil, da so domači pritrkovalci pripravili kratek video z vabilom na pritrkovalsko srečanje. Tega sem seveda takoj zažel deliti naprej in molil, da se bo kdo odzval. Zopet je bila na pohodu Božja previdnost. Namreč kontakrtiral me je eden izmed domačinov. Izmenjala sva si nekaj besed in kaj kmalu sem bil v tej žalosti deležen majhnega žarka sonca, namreč ta isti mi je sporočil, da so se domačini tako zagreli za srečanje, da bodo vseeno pritrkavali, tudi če bo srečanje odpovedano. Žal se je strah uresničil, na srečanje se ni prijavila nobena skupina, vendar smo se v združenju odločili da srečanje, četudi v zelo zožanem številu, vseeno izvedemo. Torej odpravili smo se proti Novi cerkvi in zelo sem upal, da bom zopet videl tiste znane obraze, ki sem se jih spominjal že nekaj dni. Bogu hvala, sem jih videl takoj ob prihodu! Tako gospoda župnika, kot tudi ''staro gardo'' pritrkovalcev, Rajko in Tone, s katerimi se že od prejšnjih let poznam. Res lepo jih je bilo vse videti. Med pogovorom smo prav na veliko razmišljali, kdaj smo se nazadnje videli in kar nismo mogli verjeti, da so minila že debela 4 leta odkar smo se nazadnje srečali v Novi cerkvi. Res predolgo obdobje! Iz združenja se nam je tokrat iz duhovnega vodstva pridružil samo Janez Meglen. Kot ustaljeno, smo pred začetkom srečanja prvo počastili gospoda pred Najsvetejšim z litanijami Matere Božje in blagoslovom z Najsvetejšim. Sledil je kratek pozdrav in nagovor g. župnika. V nagovoru nam je povedal, da je cerkev iz 12. Stoletja. Leta 1522 so zvonik podrli do višine cerkve in sezidali novega. Štirje zvonovi so bili odpeljani med 1. vojno, te je priskrbel župnik Jožef Jakomini – kanonik strassburškega kapitlja. Vliti so bili v Gradcu. Župnijska kronika poroča, da je bil veliki zvon silno velik in so imeli vsi zvonovi krasne glasove. Po vojni so leta 1923 nabavili nove zvonove v livarni Bühl z glasovi E (1400 kg), G (830 kg) in A (480 kg). Župnija je ponovno utrpela vojno škodo leta 1943. Ostal je samo še navček, ki je bil vlit v Celju po naročilu Jožefa Jakominija. Leta 1946 je ta zvon počil. Kaplan Alojz Žolnir ga je dal preliti v Zagreb in povečati iz 230kg na 430kg. Sledilo je leto 1987, ki je bilo za župnije prav posebno v svojih dogodkih: 13. maja je umrl mariborski škof Maksimilijan Držečnik, ki je posvetil zvon leta 1947, ko je postal škof 22. Oktobra je župnija doživela veselje – posvetitev dveh novih zvonov, ki jih je priskrbel kanonik Alojzij Žolnir. Vlita sta bila v Nemčiji v livarni Rudolf Perner Passau. Posvetil ju je stolni kanonik in prošt Jožef Smej, poznejši pomožni škof v Mariboru. Torej staremu zvonu sta se pridružila še dva: manjši z glasom fis' (843kg) in večji H0 (2860kg). Leta 1994 pa so se župljani ponovno veselili  zelo veselega dogodka. Namreč po opravljanu večjih vzdrževalnih in obnovitvenih del se je trem zvonovim pridružil še en zvon, sedaj 2. po velikosti,  zvon uglašen na ton d' (1600kg). Vlit je bil prav tako v livarni Rudolf Perner Passau. Zvon je za župnijo doniral rojak dr. Vinko Kraljič, župnik v župniji Ibenstadt v Nemčiji. Ta isti gospod je veliko pomagal že pri nakupu zvonov v letu 1978. Zvon je posvetil mariborski škof Franc Kramberger, ki je bil tudi sošolec g. Vinka Kraljiča. Podatki o zvonovih: H0 – 2800kg. Upodobitev Srca Jezusovega . Na vrhu napis: BOŽJE SRCE JEZUSOVO POTEGNI VSE ŽUPLJANE K SVOJEMU SRCU. Na drugi strani podobe napis: DAROVALI SO ME NEMŠKI KATOLIČANI. ULIL ME JE LETA 1978 RUDOLF PERNER PASSAU BAVARIA. PRIPRAVIL ME JE ALOJZIJ ŽOLNIR KOL. KANONIK V NOVI CERKVI. d' – 1600. Upodobitev sv. Lenarta, napis pod podobo: ''PRAV LEPO NAM POJE TA CERKOVŠKI ZVON SVETI LENART JE NJEGOV PATRON'' LE ZVONI, VABI, KLIČI K BOGU NAS SEDAJ, NA POTI ZEMELJSKI NAS SPREMLJAJ V SVETI RAJ. Na drugi strani napis: ''KO V LETU GOSPODOVEM 1993 JE ŽUPNIK ALOJZ VICMAN CERKEV PRENOVIL, JE MENE DUHOVNIK DR. VINKO KRALJIČ PRIPRAVIL IN ŽUPNIJI NOVA CERKEV  PODARIL. ULIL ME JE RUDOLF PERNER, PASSAU. fis' – 843 kg. Upodobitev umirajočega sv. Jožefa, napis pod podobo: DOBRI BOG, VSI UMIRAJOČI IN VSI UMRLI NAJ NA PRIPROŠNJO MARIJE IN VS. JOŽEFA PO TVOJEM SINU DOSEŽEJO TVOJE USMILJENJE. Na drugi strani napis:  NAROČIL ME JE ZA ŽUPNIJO NOVA CERKEV ALOJZ ŽOLNIR, KOL. KANONIK. ULIL ME JE LETA 1978 RUDOLF PERNER – PASSAU BAVARIA, pod napisom logotip livarja. a' – 430kg. Upodobitev sv., napis pod podobo: 1947 OSTAL SEM SAM USTRAŠNI VOJNI GLASNIK ŽUPNIJI BREZ PASTIRJA ZDAJ PREROJEN Z DUHOVNOM VABIM NA POT VAS BOŽJEGA ŽIVLJENJA BOTRI ŠILIH KAREL SENEGAČNIK MARIJA Zvonovi prepevajo v napevu Mol-dur   Na srečanju sva sodelovali dve ekipi : Domačini – Nova cerkev in Črnuče. Prav zanimivo je bilo končno v živo slišati ta poseben način ''trjančenja'', ki ga ta izvajajo v tem predelu. Tokrat smo trjančili tudi mi. Obe ekipi sva imeli 15 minut za pritrkavati. Tudi domačini so bili precej navdušeni, ko so slišali naš način trjančenja. Izrazili so tudi željo po pomoči pri učenju takih melodij, pri čemer jim bomo seveda z veseljem pomagali. Ko smo odtrjančili svoj del smo dobili še nekaj minut dodatno za nagrado, ker smo se pripeljali od tako daleč. Po pritrkavanju smo se še nekoliko zamudili na zelo bogato pripravljeni gostiji in kapljicami žlahtnih dobrot ki smo jih z veseljem zaužili po blagoslovu g. župnika. Izmenjali smo si mnoge besede in izkušnje. Kmalu za tem smo se počasi začeli odpravljati proti domu. Sam sem se seveda ob odhodu tudi rokoval in v slovo pozdravil z obema pritrkovalcema ''stare garde'' s katerima sem si izmenjal kar nekaj besed, ker se že zelo dolgo nismo videli. Od g. Toneta sem bil deležen še prav posebnih besed. ''No, pa ne spet čakat več kot eno leto''. Iskreno upam, da mi bo uspelo držati to besedo! Sam sem po koncu prosil še g. župnika če si lahko, glede na to da so že zelo stara župnija, ogledam stare baročne plašče. Prav lepo zbirko imajo! Ko sem se vrnil s cerkve smo si z mojimi sopotniki in g. župnikom izmenjali še nekaj besed pred slovesnim odhodom. Kmalu je beseda zopet nekako naletela na župnijo Vitanje. G. župnik je pograbil telefon in je rekel: '' U, saj res...''. Sam sem takoj vedel kaj bo rekel. Namreč v nedeljo je imel g. Emil god, ključar iz Vitanja, ki sem ga omenil na začetku. Takoj smo ga poklicali in smo mu skupno zapeli ''Kol'ko kapljic tol'ko let''. Prvič žal zaman, ker je nevede bila prekinjena zveza, vendar smo ga takoj poklicali nazaj in ponovno zapeli. Seveda je bil voščila zelo vesel. Tudi sam mi je rekel, da naj se spet kdaj oglasimo tudi v Vitanju. Za zaključek letošnjih srečanj po škofijah smo torej zaključili na štajerskem delu naše dežele. Zopet dan lepih spominov, srečanj in seveda zelo dobre družbe. Kar neverjetno, kako lepo smo bili sprejeti in postreženi. Bogu hvala, da smo bili v družbi tako dobrosrčnih in prijaznih ljudi. Za letos smo s srečanji po škofijah zaključili. Bila je zopet zelo zanimiva šola za mnoge stvari. Veliko imamo za predebatirati in prostora za izboljšave. Sedaj si moramo nekoliko odpočiti, potem pa zopet veselo na delo. Kot zanimvost prilagam še posnetek ko smo prvič pritrkavali v novi cerkvi : https://youtu.be/226s1ACdmaE Bogu in Nebeški Materi hvala za varstvo in vse blagoslove ki smo jih bili deležni! Ljubimo Gospoda Jezusa in se držimo njegove besede in Nebeški Oče nas bo ljubil, kot nam je to obljubil v nedeljskem evangeliju.  Prispevek pripravil: Blaž Kramarič Fotografije pripravila: Blaž Kramarič in Jernej Bartolhttps://pritrkovalec.si/index.php/content/display/190