Na nedeljo Dobrega pastirja so me spomini tokrat odnesli dobrih 5 let nazaj, ko smo se s prijatelji odpravljali na radoveden ogled zvonov cerkve sv. Jošta nad Kranjem, kjer naj bi visel največji ulit zvon in livarne v Žalcu. Malce preden smo odrinili iz Ljubljane smo se tisti, ki smo iz ljubljanskega konca, začeli spraševati kje bi se morda še na hitro ustavili za delopust. Izrekli smo nekaj idej, vendar je potem na koncu zmagal predlog, da se med potjo ustavimo v Voklem. Bil je sicer nekoliko bolj oblačen dan, vendar, niti slutili nismo kakšno ''sonce'' nam bo posijalo. Namreč slišali smo, da voklanski zvonovi prav lepo zvonijo in kot jih je označil časopis – ''Pojoč ponos Gorenjske'' nam je dalo dodatnega duha radovednosti! Ko smo prispeli do cerkve smo se malce sprehajali naokoli in iskali neko najbolj zvočno ustrezno točko in kaj kmalu smo se ustavili na cesti proti Vogljam, kakih 20 metrov stran od cerkve. Med potjo na to mesto pa smo opazili nekega starejšega gospoda, ki je šel v cerkev in očitno nekaj na hitro postoril, vendar smo bili vsi deležni, recimo temu, zanimivih pogledov. Trije fantje ki hodijo okrog cerkve in nenehno gledajo proti zvoniku... Nikoli ne veš... Začelo zvoniti in ta isti gospod je šel ven iz cerkve in nas zopet takoj opazil, kako stojimo pri cesti in gledamo proti zvoniku in da smo bili še bolj vpadljivi smo na tleh imeli snemalnik zvoka. Za tem se je gospod začel odpravljati v našo smer. Malce smo vendarle bili zaskrbljeni kaj nam bo rekel. Sam sem se nekako opogumil in se odpravil v njegovo smer, ker sem slišal, da ta gospod med potjo nekaj govori, vendar ga nisem popolnoma nič razumel kaj govori. Med mojo potjo nasproti gospodu se je malemu zvonu že pridružil srednje mali zvon. Gospod me je nagovoril: ''Kaj pa delate?''. Sam sem mu prijazno in nekoliko zaskrbljeno odgovoril, da smo iz Ljubljane, pritrkovalci in seveda navdušenci nad zvonovi in da smo se tukaj na hitro ustavili ker smo na poti proti sv. Joštu nad Kranjem, kjer smo se dogovorili za ogled zvonov. Takrat se je že oglasil srednje veliki zvon. No, Bogu hvala, sem bil za tem deležen nekoliko bolj sproščenega pogleda, ker gospod namreč ni vedel kdo smo in zakaj smo tam. Med izmenjavo parih besed pa je sledil tisti ''sončni žarek'' dneva. Med pogovorom, je po celi vasi z vso svojo močjo zadonel veliki ''voklanski zvon'', zvon sv. Jerneja. Preprosto zmanjkalo mi je besed ob tistih prvih udarcih. Sledilo je izbuljenje oči od presenečenja in nasmeh do ušes ter seveda navdušen pogled za hrbet, kjer sta stala druga dva soopazovalca. No, od gospoda sem bil deležen samo še res prijaznih besed in pogledov, ker, kot je kasneje rekel ''se mi je nekako zdelo, da ste ta pravi''. Počutil sem se skoraj kot apostol Janez, ko je hitel k Jezusovemu grobu, za katerega so rekli, da je prazen. Radovedna in vsaj malce negotova pot je bila, vendar na koncu je sledilo pravo presenečenje. Ko je odnehalo zvoniti smo se vsi skupaj predstavili in izmenjali nekaj besed. In zatem je sledilo še eno presenečenje: ''Pejte, gremo gor, boste eno udarli na hitro...'' se je glasilo vabilo ključarja. Seveda zelo presenečeni in navdušeni smo se z veseljem odpravili v zvonik. Tam smo si zvonove ogledali in poslušali zgodbo ključarja kako velik projekt je bil te zvonove spraviti v to sedanje stanje. Namreč zvonove so takoj po posvetitvi obeslili nekoliko drugače kot so sedaj obšeni, vendar s to obesitvijo niso bili najbolj zadovoljni in sta se ta isti ključar in njegov dolgoletni prijatelj iz spodnjega Brnika spravila zvonove na novo preobesiti. Sledili so dolgi in mučni trije meseci zidarskih in strojnih del, vendar sta s skupnimi močmi uspela. Vas je imela od začetka nekaj pritrkovalcev, vendar se žal niso obdržali. Za tem mrzlim februarskim dnem je nastala dokaj močna prijateljska vez, ki, Bogu hvala, še vedno traja. Izmenjali smo si telefonske številke in se vsaj nekajkrat na leto slišimo in vedno smo dobrodošli v zvoniku. Že kar v navado je prišlo, da za god in nedeljo sv. Jerneja, pa tudi za kak drug praznik odpotujem v Voklo pritrkavati s komerkoli ima takrat čas. Lahko rečem, da sem za to vsakokratno dobrodošlico izredno hvaležen. Na to nedeljo, kot že rečeno, nas je pot popeljala v Voklo, podružnično cerkev svetega Jerneja, ki spada pod župnijo Šenčur. Cerkev stoji na križišču, ki vodi v sosednje Prebačevo, Voglje in Šenčur. Cerkev je bila pozidana leta 1862. Notranjost krasi glavni oltar, posvečen sv. Jerneju, in stranska posvečena Materi Božji z Detetom Jezusom ter svetemu Martinu, cerkev je opremljena tudi z pred kratkim nakupljenimi električnimi orglami. Ko se odpravimo proti zvoniku, čez kor, nas med potjo ustavi spominska plošča, ki vsakega, ki se sprehodi mimo spomne na ta veliki dogodek, ko so v letu Gospodovem 2000 za Voklansko cerkev različni dobrotniki priskrbeli nove zvonove za to cerkev.         V zvoniku so štirje zvonovi: C' - 2400 kg, posvečen svetemu Jerneju, na zvonu podoba svetega Jerneja, pod njim napis: SV. JERNEJ, VARUJ NAŠO VAS, PRI BOGU PROSI ZA NAS, na drugi strani napis: V SVETEM LETU 2000 VOKLO z znakom livarja         es' - 1400 kg, posvečen svetemu Martinu, na zvonu podoba svetega Martina, pod njim napis: SVETI MARTIN, ZA ZDRAVJE PRI LJUDEH IN ŽIVINI V PRIPROŠNJI SE NAS TI USMILI, na drugi strani napis: V SVETEM LETU 2000 VOKLO z znakom livarja       f' - 1000 kg, posvečen sveti Mariji, na zvonu podoba svete Marije, pod njo napis: SV. MARIJA, KRALJICA SLOVENCEV, UTRJUJ NAS V VERI, UPANJU IN LJUBEZNI, na drugi strani napis: V SVETEM LETU 2000 VOKLO z znakom livarja         as' - 600 kg, posvečen svetemu Florijanu, na zvonu podoba svetega Florijana, pod njim napis: SV. FLORIJAN, ČASNEGA IN VEČNEGA OGNJA IN VSEGA HUDEGA OBVARUJ NAS!, na drugi strani napis: V SVETEM LETU 2000 VOKLO z znakom livarja         Zvonovi prepevajo v napevu ''parsifal''. Kot že ustaljeno, smo srečanje prvo posvetili počastitvi Gospoda v Najsvetejšem zakramentu in smo zmolili litanije Matere Božje ter prejeli blagoslov z Najsvetejšim. Sledil je uvodni pozdrav s strani našega duhovnega vodje Tilna O. Zupanca in nekaj kratkih besed, ki nam jih je namenil Šenčurski župnik in tudi bivši predsednik PKSB – Urban Kokalj. Sledilo je nekaj kratkih napotkov in napovednik pritrkavanja po skupinah. Tega srečanja so se udeležile sledeče skupine (tokrat, po Božji previdnosti, nekoliko več skupin): - Šmartno pri Litiji - Besnica - Srednja vas v Bohinju - Zalog - Kašelj - Brezovica - Brezje - Trboje - Lahovče - Vrh sv. Treh kraljev - Brdo pri Lukovici - Brdo - Vodice - Preska pri Medvodah - Britof pri Kranju - Šenčur Vsaki ekipi smo dodelili 5 minut, da so predstavili svoje pritrkovalsko znanje. Kot zadnja ekipa so sledili še Šenčurjani, katerim smo z velikim veseljem dali 10 minut za pritrkavanje. Preprosto smo morali dati gostiteljem nekoliko več časa. Lahko rečem, da smo skupno izvedli zelo uspešno srečanje, žal smo imeli v zvoniku tokrat nekaj težav, predvsem organizacijskih, za kar se ponovno vsem, ki ste na kakršenkoli način bili za karkoli prikrajšani, v imenu ekipe Združenja slovenskih pritrkovalcev iskreno opravičujem za nastalo situacijo. Živjenje je polno izkušenj in nenehno se učimo, tudi tokrat smo se nekaj novega naučili. Deliti bi želel še eno izkušnjo. Sam sem med zadnjim nastopom pritrkavanja s strani domačinov opazil v zvoniku neko žensko, ki mi je bila na pogled nekoliko znana, vendar sem si preprosto mislil ''verjetno je samo poznaniz kakšnega žegnanja ali pa iz službe''. Vendar čim sem odmaknil pogled me je radovednost ponovno preusmerila nazaj na to žensko, ko sem opazil, da ji gre med pritrkavanjem kar na jok. Sam sem si zopet preprosto samo mislil, da je verjetno samo res zelo vesela pritrkavanja. Ko smo končali s pritrkavanjem in se začeli odpravljati dol z zvonika, sem si jo drznil nagovoriti. Gospa mi je, kot tudi enemu izmed navzočih znancev, s solzami v očeh povedala, da je hčer pred kratkim preminulega mežnarja in da se je tudi sama še pred prihodom novih zvonov velikokrat napotila v ta zvonik, da je zvonila Bogu v čast in Mariji v priprošnjo ob jutranjem, opoldanskem in večernem zvonjenju. Preprosto ni mogla skrivati čustev od vseh spominov, ki so jo obšli ob gledanju in poslušanju zvonov, ko prepevajo tako mogočno pesem. Povedala nama je, da ji zvonovi preprosto ogromno pomenijo, ker so ogromno pomenili tudi njenemu preminulemu očetu in da je po eni strani iskreno vesela, da se je to pritrkovalsko srečanje odvilo ravno v Voklem, vendar pa po drugi strani užaloščena, ker njen oče ni mogel biti priča temu dogodku. Mislim, da lahko objektivno katoliško gledano rečem, da nas je po Božji milosti, katere nismo vredni in se njene veličine niti malo ne zavedamo, ta isti gospod od prvega do zadnjega trenutka spremljal. Samo predstavljajmo si, če nam je na tem svetu v tej naši majhnosti tako lepo poslušati pesem zvonov, kako lepo bo šele bilo, če bomo na to uživali na oni strani, kjer je vsa polnost Božanstva, miru in sloge. Samo na nas je, da bomo na to pripravljeni, pot je sicer lahko zelo težka, vendar pri Bogu ni nič nemogoče. ''Kajti Jagnje, ki sedi na sredi prestola, jih bo paslo in jih vodilo k izvirom živih vodá; in Bog bo obrisal vse solze z njihovih oči.'' (Raz 7,17) Sam sem potem hitel proti zbirnemu mestu kjer smo podelili priznanja in razglasili ekipe, ki bodo šle naprej na vseslovensko srečanje in nadaljevali neuradni del srečanja, vendar gospe žal nisem več videl. Vseeno upam, da se bova lahko zopet enkrat snidela. Namreč po tem kratkem pogovoru z njo sem se zavedal, da je bila ponovno potrjeno dobra izbira lokacije. Zopet po Božji previdnosti, sem bil zopet deležen nekoliko drugačnega, vendar novega žarka upanja in sigurnosti, kako Gospod skrbi za nas. Sam sem videl na tem srečanju kar nekaj znanih obrazov, nekatere po že precej dolgem času in sem jih bil iskreno zelo vesel. Vendar je žal vse skupaj trajalo precej premalo časa, da bi se lahko vsem posvetil, kajti neuradni del srečanja se je začel šele po 18. uri ko smo že okrepčani in odžejani predali priznanja za sodelovanje, nekaterim ekipam sicer že predhodno, pa nas je vse že vztrajno klical dom, da smo bili deležni še nekaj ur počitka pred novim delavnikom. Bodimo Jezusove ovce in sledimo poti, ki nam jo je On zarisal in nam želi da jo prehodimo z Njim, kot nam je na to nedeljo evangelist Janez predal svoje poročilo: ''Moje ovce poslušajo moj glas; jaz jih poznam in hodijo za menoj. Dajem jim večno življenje; nikoli se ne bodo pogubile in nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke. Moj Oče, ki mi jih je dal, je večji od vseh, in nihče jih ne more iztrgati iz Očetove roke. Jaz in Oče sva eno.'' (Jn 10,27-30)   Prispevek pripravil: Blaž Kramarič Fotografije pripravili: Blaž Kramarič, Jernej Bartol in Tilen Likozarhttps://pritrkovalec.si/index.php/content/display/185