Pisal se je 1. maj, dan, ko Vesoljna Cerkev obhaja praznik sv. Jožefa Delavca, prav tako začetek šmarnične pobožnosti, čas, ko s posebnimi pobožnostmi obhajamo ta poseben Marijin mesec. Predvsem se ga spominjamo kot katehezo za otroke, čas, ko se posvetimo molitvi litanij Matere Božje in petju prelepih Marijinih pesmi, s katerimi je, kar lahko ponosno rečemo, slovenski narod še posebno obdarovan. Tokrat nas je pot vodila v cerkev v vasico Stomaž, ki leži tam visoko pod Čavnom. Kakšno naključje, ko smo ravno na ta dan poslušali poročilo evangelista Luka, kako se je Gospod razodel svojim učencem pri Tiberijskem jezeru, med katerimi je bil tudi apostol Tomaž. Žal smo tudi tokrat imeli nekolikšno smolo z vremenom, bilo je dokaj hladno, vetrovno in deležni smo bili nekaj kapelj dežja, vendar nas to ni ustavilo. Vedeli smo, da smo poklicani k sodelovanju in počastitvi našega Gospoda s pobožnostjo litanij ter seveda, s pritrkavanjem. Kot že ustaljeno smo se po kratki pripravi v zvoniku zbrali v cerkvi. Na začetku nas je na kratko pozdravil in nagovoril brat Miroslav Pavšek, ki se je žal mudil po svojih obveznostih in nas ni mogel spremljati do konca srečanja. Sledilo je izpostavitev Najsvetejšega z litanijami Matere Božje in z blagoslovom z Najsvetejšim. Po opravljeni pobožnosti smo se še nekoliko zamudili s poslušanjem o zgodovini cerkve v Stomažu in informacijah o zvonovih, ki nam jih je v imenu župnika pripravila in predstavila ga. Vasilija Rupnik, ki je članica ŽPS. Sama cerkev je bila v zapisih omenjena že davnega leta 1523, ko je je bila podružnica župnije v Kamnjah. V tej cerkvi so najprej zvonili trije zvonovi, od tega so 2 manjša zaplenili med 1. svetovno vojno. Po tej vojni so iz Italije priskrbeli dva nova zvonova, vendar je župnija med 2. svetovno vojno zopet utrpela vojno škodo, ko so zvonove ponovno zaplenili. Takrat je med pobiranjem počil največji zvon, ki pa je ostal v zvoniku še po 2. svetovni vojni. Bivši župnik je zapisal: "Noben počen lonec ne brni tako grdo.'' Sledilo je prelomno leto 1990, ko se je ta župnija lahko izredno začela veseliti novih glasnikov Božje milosti. Prilagamo zapis iz župnikovega zapisa: ''Zvonove je pripeljal domačin iz Stomaža v soboto pred cvetno nedeljo, 7. 4. 1990. Prispel je v vas ob 16.30. Čudovit je bil prizor, ko je odstranil platno s tovornjaka: štirje zvonovi, okrašeni s smrekovimi venci, so stali ponosno in se blesteli v svetli bronovini. Že čez nekaj dni so izgubili prvotni sijaj in vedno bolj siveli. Čakal je že viličar in jih je dvignil drugega za drugim in jih postavil: dva velika na levo, dva mala na desno stran glavnih cerkvenih vrat. Nabralo se je veliko ljudi in smo z dežniki v rokah opazovali to premikanje zvonov. Trajalo je dobro uro zaradi tesnosti prostora.« Potem je sledilo preurejanje zvonika, potrebno je bilo pripraviti prostor za 4 zvonove. Župnik je poročal: »V ponedeljek, 23. 4. 1990 /…/ so zvonove z majhnim viličarjem prepeljali na južno stran zvonika. Ob 11. uri je prišel traktor, opremljen z vitlom, na katerem je bila dolga jeklena zajla. Ob 13. uri so spuščali stari veliki zvon. Nato so dvigali zvonove lepo po vrsti, kakor bodo viseli v zvoniku, najprej srednjega, nato velikega, malega in končno še navčka, najmanjšega. Delo je bilo zaključeno ob 16.30. Obesili so le enega, druge so pustili na velbu. /…/ V sredo, 25. 4. so dvignili na jarme še ostale zvonove in dokončali dela. Pritrdili so kemblje. /…/ Zanimivo je bilo, ko so poskusili zvonove. Lepo ubrano so zvonili. Marsikomu so prišle solze. Še meni se je zdelo v začetku aprila kot sanje, da bi kdaj peli zvonovi.'' Sledil je najbolj zanimiv, tudi za nas v tem času, obred, ki so ga bili župljani Stomaža deležni. Namreč na dan 1. maja 1990 je takratni, sedaj že pokojni, škof Metod Pirih zvonove posvetil in jih uradno predal v Cerkveno rabo. Tako se je tokratno pritrkovalsko srečanje odvijalo na točno 32. obletnico posvetitve teh zvonov. Naključje? Ob prvi misli bi rekel: definitivno ja! Tega organizatorji srečanja nismo vedeli. Zanimivo je predvsem dejstvo, da smo pri določanju datumov izredno kolebali med možnostjo, ali bi sploh speljali to srečanje na dan 1. maja. Ampak je več kot očitno bila Božja volja taka in prepričan sem, da nas je na svoj skrivnosten način vodila v pravo smer! Podatki o zvonovih: 1. zvon d' – 1428 kg.  Posvečen sv. Cirilu in Metodu in sv. Modestu in Pavlinu. Napis: TEBE, BOGA HVALIMO! SVETI CIRIL IN METOD, PAVLIN IN MODEST, VARUJTE SLOVENSKI ROD! 2. zvon f' – 848 kg.  Posvečen sv. Devici Mariji in sv. Tomažu. Napis: SVETA DEVICA IN MATI MARIJA TEBI NAJ VDANA BO NAŠA ŽUPNIJA! SVETI TOMAŽ VARUJ NAŠO VAS! 3. zvon g' – 612 kg.  Posvečen sv. Nikolaju in sv. Alojziju. Napis: SVETI NIKOLAJ, PROSI ZA NAS! SVETI ALOJZIJ, VODI MLADINO K BOGU! 4. zvon b' – 345 kg.  Posvečen sv. Jožefu. Napis: VSTAL JE KRISTUS, ALELUJA, VSTALI BOMO TUDI MI, DAJ RAJNIM VEČNI MIR! Sedanja cerkev, sezidana leta 1884 je dobila prizidan zvonik nekoliko kasneje in bila generalno prenovljena leta 1989. Cerkev krasijo čudoviti oltarji z izpostavljenimi relikvijami, tako na glavnem kot na stranskih oltarjih, freske so obnovljene, prav tako je prenovljena zunanjščina. Srečanja se je udeležilo skupno 6 ekip: - Ajdovščina, - Vipava - Novaki - LJ-Fužine - Lj-Polje - Gorica (stara gorica in ne nova in prav posebno smo bili veseli in presenečeni, da sta nas obiskala tudi dva pritrkovalca iz same Italije) Zaradi žal nižje udeležbe smo vsaki skupini podelili dolgih 10 minut, da so lahko pokazali svoje znanje iz pritrkavanja. Tokrat so bolj prevladovale stoječe melodije, ki so v tem delu Slovenije nekoliko bolj razširjene. Zvonovi so imeli tudi možnost navezovanje kembljev na podporne palice na zvonovih, kar je precej olajšajo pritrkavanje, tudi dostop do zvonov je lepo urejen. Kot že omenjeno, nam je nekoliko ponagajal veter, vendar se vseeno nismo pustili in smo opravili svoje delo. Po koncu pritrkavanja je sledila še podelitev priznanj in vabilo na vseslovensko srečanje v Drežnico. Domačini so nas po koncu srečanja prav lepo pogostili z slanimi in sladkimi dobrotami, za kar smo jim seveda zelo hvaležni. Sledil je še kratek klepet in že smo se počasi vendar vztrajno vsi začeli odpravljati proti domu. Organizacijska ekipa je imela po srečanju še kratko refleksijo v Lokavcu. Tja smo se odpravili v želji, da bi si lahko ogledali vsaj njihove miniaturne zvonove in tudi njihov zvonik, vendar so se župnik in nekateri domači mudili v Logu pri Vipavi, ki so že pridno začeli z molitvami za nove duhovne poklice. Vseeno nekoliko užaloščeni, smo se zavedali, da opravljajo veliko poslanstvo. Cerkev na Slovenskem ima trenutno 18 bogoslovcev. Zavedajmo se, da smo kot kristjani dolžni moliti za Cerkev na Slovenskem, za nove duhovne poklice in tudi za svetost poklicanih. Ker smo bili tako blizu italijanske meje, nas je tudi ga. Vasilija Rupnik v svojem nagovoru spomnila na zelo žalosten dogodek, ki se je pred kratkim zgodil v sosednji Italiji – prepoved zvonjenja v Dolini pri Trstu. Postavila nam je pomembno vprašanje: Ali se bo to kmalu začelo tudi pri nas dogajati? Dejstvo je, da se čedalje več ljudi spotika, zasmehuje in preganja vse, kar je katoliško, kar nas spominja na Kristusa in na našo vero, žal tudi med našimi vrstami. Na nas, ki verujemo v Kristusa je, da tega ne bomo dovolili in to bomo zmogli le z neomajno vero in zaupanjem v našega od mrtvih vstalega Gospoda Jezusa Kristusa. Pomislimo, koliko je On trpel za naše grehe in grehe vsega sveta. Kako ponosno so odposlanci trpeli in bili bičani zaradi svoje vere in oznanjevanja o vstajenju Jezusa Kristusa in kljub trpljenju so to še naprej opravljali. Naj nam bodo v zgled in priprošnjo! (Apd 5) Sveti apostol Tomaž je bil eden izmed učencev, ki je z zelo kratkim izrazom izpovedal svojo vero po tem, ko je dobil svoj dokaz o resnični prisotnosti Gospoda: ''Moj Gospod in moj Bog!'' Tudi mi sami velikokrat v svojih življenjih dobivamo mnoge dokaze o prisotnosti Gospoda, vendar jih žal vedno ne vidimo in ne prepoznamo. Molimo, da bomo vedno imeli odprte oči in kakor sv. Tomaž znali iz dneva v dan izpovedovati svojo vero in zaupanje v Gospoda, ki je za nas trpel in vstal od mrtvih.       Prispevek pripravil: Blaž Kramarič Fotografije pripravila: Blaž Kramarič in Jernej Bartolhttps://pritrkovalec.si/index.php/content/display/183