Vesoljna Cerkev je praznovala nedeljo Božjega usmiljenja - belo nedeljo, kot ji tudi radi rečemo druga velika noč. Tudi za nas, ki nas povezuje ljubezen do zvonov in njihove mogočne molitve smo tokrat še toliko bolj radovoljno praznovali to drugo veliko noč, ker se je s to nedeljo v tem letu odprla sezona pritrkovalskih srečanj po predolgih dveh letih premora. Letošnja srečanja smo otvorili v Novi štifti pri Sodražici, kjer na hribčku stoji mogočna romarska cerkev Marijinega vnebovzetja, kjer tudi domujejo slovenski frančiškani. Ta kraj sem sam že obiskal približno eno leto pred tem srečanjem in zelo sem se v mislih že veselil, ko bomo lahko tukaj nekega dne pritrkavali. Lokacija nove štifte naj bi se po ustnem izročilu prvotno imenovala Drenov grič, kraj, kjer nej bi po pričevanjih zidavo cerkve naročila sama Nebeška Mati nekemu pobožnemu kmetu. Ko je ta želel to naročilo izpolniti se je obrnil na pomoč k grajskemu oskrbniku Riglarju. Ta mu seveda ni verjel, zato se je odločil, da ga bo dal v ječo da se malce ''ohladi'' in spametuje. Vendar je ta isti oskrbnik kmalu oslepel, ker ni uvidel te Marijine in Božje volje, ki mu jebila posredovana po temu ponižnemu kmetu. To znamenje ga je prepričalo v to, da je ubogega, pobožnega kmeta izpustil in le naročil zidavo cerkve. S samim začetkom zidave naj bi oskrbnik tudi ponovno spregledal. Vendar, pisno izročilo o tem ne poroča. V kroniki je zapisano, da je že v letu 1483 na tem istem griču stala majhna Marijina kapela. S predano molitvijo pred podobo Nebeške matere je neki puščavnik pripeljal na ta kraj mnoge vernike, ki so ta kraj srčno vzljubili in pričeli pogosto prihajati sem. Nekaj stoletij pozneje naj bi se začela prikazovati različna znamenja in to je prepričalo ribniškega graščaka da se z dovoljenjem oglejskega patriarha, pod katerega je spadala župnija Sodražica, pozida cerkev, katerega delo je po njegovi smrti nadaljeval njegov sin. Temeljni kamen je bil blagoslovljen novembra 1641, cerkev je bila dozidana leta 1671. (povzeto po zgibanki: Nova štifta frančiškanski samostan). Cerkev krasijo, predvsem v notranjosti, številna umetniška dela, od glavnega do stranskih oltarjev, ne tako pogosta osmerokotna ladja, zelo lepe orgle, kot božjepotna cerkev je deležna posebne milosti, namreč cerkev ima prizidek, v katerega so postavili svete stopnice. In seveda, na najvišjem mestu, najglasnejši glasniki Božje milosti in ljubezni nebeške Matere – zvonovi. Zvonovi so bili uliti v letu 2001, med njimi je bil žal zaradi poškodb veliki zvon prelit v letu 2005 in prepevajo v molovskem napevu. Podatki o zvonovih: 1. zvon c' – 2400 kg, premer 160cm. Upodobitev Marijinega vnebovzetja ter sv. Jožefa z Jezusom . Na vrhu venec – kopija s starega obstoječega zvona, pod katerim je napis: ZVONOVI ZVONITE MARIJI NA ČAST, NEBESA SPROSITE SVETNIKI ZA NAS – 1641 – 1671 – 2001 2. zvon es' – 1450 kg, premer 135cm. Upodobitev sv. Frančiška in sv. Klare, napis pod vencem se glasi: HVALITE IN POVELIČUJTE MOJEGA GOSPODA, IN ZAHVALITE SE MU IN SLUŽITE MU V VELIKI PONIŽNOSTI. 1641 – 1671 – 2001 3. zvon f' – 1000 kg, premer 120cm. Upodobitev sv. Martina in sv. Nikolaja, napis pod vencem se glasi: DOBROTNA SVETNIKA  MOGOČNA PROŠNJIKA V NEBESIH PROSITA ZA NAS 1641 – 1671 – 2001 4. zvon g' – 720 kg, premer 106cm. Upodobitev sv. Štefana in sv. Jurija, pod vencem napis: SVETI ŠTEFAN TI NAŠE KONJE VARIJ DA BI BILO VSI ČILI IN ZDRAVI 1641– 1671– 2001  5. (zgodovinski) zvon b' - Janez Jakob Samassa, 1797 (povzeto po zgibanki: Nova štifta frančiškanski samostan) Na srečanju se nas je zbralo 30 udeležencev. Po že ustaljeni pobožnosti Marijinih litanij pred Najsvetejšim z blagoslovom, smo prejeli še kratek nagovor s strani predstojnika Cvitek Marijana OFM in predstavitev te romarske cerkve. Sledil je še pozdrav in uvod v pritrkovalsko srečanje s strani naŠega duhovnika Tilen O. Zupanca, bivšega predsednika PKSB. Pritrkovalsko srečanje je potekalo, Bogu hvala, brez težav, vsi so lahko vsaj na hitro v svojih sedmih minutah slave pokazali del svojega znanja. Po koncu pritrkovalskih nastopov smo bili ob prigrizku in pijači deležni še prihoda vodje Združenja slovenskih pritrkovalcev, Janeza Meglena, ki se je kot diakon moral z novomeškim škofom msgr. Dr. Andrej Saje zadržati na slovenosti svete birme v župniji Zagradec. In še kako smo bili veseli, ko se nam je končno pridružil! Po podelitvi priznanj, ki jo je sam vodil skupaj z Tilen O. Zupancem in nominiranju ekip, ki so se uvrstile na septembersko vseslovensko srečanje v Drežnici je sledil še prijeten klepet v neuradnem delu srečanja, kjer smo si izmenjavali svoje zanimive zgodbe in kontakte za prihodnje sodelovanje. Bogu hvala za, kjub nekoliko slabšemu vremenu, tako lep dan, ko smo se po dolgem času lahko spet podružili pri temu kar razveseljuje naša srca in srca mnogih. Hvaležno želim tudi omeniti vse domačine in gospoda Cvitak Marijana za dobrosrčni sprejem v njihovo sredo in vso potrebno organizacijo za to srečanje. Bog povrni!  Vedno naj nas v našem življenju spremlja vesela novica: Gospod je res vstal, aleluja! Prispevek pripravil: Blaž Kramarič Fotografije pripravila: Blaž Kramarič in Jernej Bartolhttps://pritrkovalec.si/index.php/content/display/180